Boštjan Gombač o glasbi, umetnosti in knjigah

AvtoricaMaja Lihtenvalner

FotoUroš Hočevar in Peter Uhan

Thumbnail
7 min
  • DELI

Klarinetist in multiinstrumentalist Boštjan Gombač bo 7. junija 2018 s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija nastopil na koncertu v okviru projekta Darvinistični orkester Evropske mreže orkestrov ONE (Orchestra Network of Europe), katerega cilj je občinstvu predstaviti evolucijo glasbenih instrumentov skozi čas. Gombač bo zaigral na rekonstrukcijo najstarejšega glasbila na svetu, neandertalčeve piščali, najdene v jami Divje babe pri Cerknem. Odigral bo skladbo Baba, ki jo je za tidldibab napisal skladatelj Žiga Stanič, in jo bomo – po francoski in nemški premieri – prvič slišali tudi v Sloveniji.

Boštjan, kakšna je zgodba te piščali, ki jo poznamo pod imenom tidldibab?

Piščal je leta 1995 odkrila skupina arheologov pod vodstvom dr. Ivana Turka. V začetku ni bilo jasno, ali gre za glasbilo ali ne. Pozneje je skupina strokovnjakov, muzikologov in arheologov, potrdila, da gre v resnici za glasbilo: luknje v kosti, levi stegnenici medveda, so bile izvrtane s kamnom in niso nastale zaradi ugriza kake druge živali. Danes že pokojni profesor Ljuben Dimkaroski je začel izdelovati rekonstrukcije piščali in jih poimenoval tidldibab, po začetnicah tistih, ki so jo osmislili kot glasbilo, in po arheološkem parku Divje babe (arheolog dr. Turk Ivan, akademski glasbenik Dimkaroski Ljuben, jama Divje babe). Rekonstrukcije je izdelal iz več kot 70 vrst lesa, tudi iz kosti. To ga je poklicalo. Če ne bi bilo njega, tudi jaz danes ne bi igral na tidldibab.

Igrati na tidldibab, rekonstrukcijo več kot deset tisoč let stare piščali, ni mačji kašelj.
Igrati na tidldibab, rekonstrukcijo več kot deset tisoč let stare piščali, ni mačji kašelj.

Vi boste igrali na najstarejše glasbilo na svetu, vaša protiutež pa bo zbor pametnih telefonov, ki bo odigral skladbo francoskega dirigenta Bernarda Cavannaja, Geek Bagatelles. Kakšno vlogo imajo pametni telefoni v Cavannajevi kompoziciji?

Skladatelj z dekompozicijo klasičnega dela, kakršno je Beethovnova 9. simfonija, nastavlja zrcalo sodobni družbi, vse nas nagovarja, češ, poglejte, kaj počnete, ko uničujete nekoč najlepša mesta sveta, Damask in Bagdad. Cavanna dekomponira, razstavi Beethovnovo 9. simfonijo, Odo radosti, evropsko himno, in nam pokaže, kako lahko lepe stvari uničimo, nepopravljivo, nepovratno. Pametni telefoni so v tej kompoziciji sredstvo za predvajanje zvočnih citatov.

To je torej koncert, na katerem so telefoni zaželeni?

Tako je. Francoski pozavnist Pierre Bassery je zadolžen, da v dnevu ali dveh nauči otroke iz okoliških šol igrati na pametne telefone. Otroci ‒ pa tudi občinstvo na samem koncertu ‒ si na telefone naložijo posnetke, ki so bili izbrani in prirejeni prav za to kompozicijo. Ko sem nastopil v Nemčiji, z jensko filharmonijo, kjer je bilo občinstvo starejše, je zelo malo ljudi imelo pametne telefone in je bilo pravzaprav bizarno: v gledališču, v kinu ljudi opozarjajo, naj ugasnejo svoje telefone, in se vedno zgodi, da kakšno zvonjenje zmoti predstavo, ko pa enkrat v resnici hočeš, da bi ljudje potegnili svoje telefone ven, jih pa nimajo …

Od telefonov h knjigam. Ne morem si kaj, da vas ne bi povprašala, kašna izkušnja je bila za vas brati knjigo Hiša, ki jo je napisala vaša partnerka Ivana Djilas in ki je ‒ čeprav fikcija ‒ vseeno zasnovana na avtobiografskih dejstvih.

Hišo sem prebral na dušek in pri tem zelo užival. Ivana je to knjigo napisala na povabilo Cankarjeve založbe, potem ko je v Mladini objavila serijo zelo branih in komentiranih člankov. Ampak v člankih pišeš o dejstvih, prednost romana pa je, da si lahko izmisliš, kar hočeš. Knjigo sem bral zelo neobremenjeno, rekel bi, da nič drugače kot kdor koli drug. Vem, kaj se nama je dogajalo, ko sva skoraj tri leta prodajala hišo, se pozneje odločila, da je za zdaj ne bova prodala, da je šlo preveč energije v prazno, kljub temu da sva hotela to rešiti. In problem še vedno je, kredit ostaja, ampak to je zgodba vsakega drugega slovenskega državljana.

Ampak iz vajine zgodbe se je potem rodil še roman.

Ko sva nehala prodajati najino hišo, je Ivana prodala nekaj tisoč Hiš, romanov. Simpatična je anekdota, ko je neka prijateljica moje sodelavka povedala, da je kupila Hišo »od Djilasove«. »Kako, a je nista že nehala prodajati?« se je začudila sodelavka. In potem se je izkazalo, da je prijateljica kupila knjigo … Boštjan Gorenc Pižama je napisal, da je to edina hiša, ki se jo da kupiti brez kredita.

Ste kot otrok veliko brali?

Ne, v otroštvu sem bral veliko premalo. Doma smo imeli ogromno knjig, zato nisem prav dosti hodil v knjižnico, tistih domačih pa tudi nisem bral. Da sem bral premalo, vidim šele zadnja leta, odkar imava otroka, saj ne mine dan brez branja. V načrtu imam, da se bom nekoč lotil tudi klasikov, ker sem jih veliko izpustil. Moj odnos do knjig je zdaj drugačen, kakšne stvari zdaj drugače berem kot nekoč. Tako kot zdaj na primer drugače poslušam Kölnski koncert Keitha Jarretta kot takrat, ko sem imel dvajset let. Jonathana Livingstona Galeba bereš pri 18 drugače kot pri 30.

»Jonathana Livingstona Galeba bereš pri 18 drugače kot pri 30.«

Imate morda kako kultno knjigo? Tako, ki vas je zaznamovala …

Zaznamovalo me je veliko knjig, v glavnem avtobiografije. Fascinirajo me življenja ljudi, njihove zgodbe in izkušnje. Od Bacha do Janis Joplin. Pa ne samo glasbeniki, tudi Alejandro Jodorowsky, kabaret, ljudje, ki gledajo z drugimi očmi, od slikarjev, recimo Dalija, do norcev. Od Tesle do Stinga. Od znanstvenikov do kmetov. Navdušila me je knjiga Uporni kmet Seppa Holzerja.

Katera knjiga je trenutno na vaši nočni omarici?

To je Musicophilia: Tales of Music and the Brain Oliverja Sacksa. Pred kratkim smo na oder ljubljanske Male drame postavili Preklete kadilce, prvič uprizorjeni tekst Svetlane Makarovič. Jaz sem uglasbil devet songov Janija Kovačiča. In potem sem knjigo spet vzel v roke. Tudi Svetlana je rekla, da jo je pisala toliko časa, kot je kadila škatlico cigaret. Zelo hitro torej, in tako sem delo tudi jaz prebral. Tako da, ja, k nekaterim stvarem se vračam, kličejo me, ali pa je treba zaradi študija nove predstave. Moraš iti skozi tekst, ga včasih razčleniti na prafaktorje. Trenutno berem tudi Prebojnike Malcolma Gladwella.

Kaj boste brali poleti?

Prebral bom Drugo je hrup Alexa Rossa, ki je nekakšna zgodovina glasbe 20. stoletja. So knjige, ki me zanimajo poklicno, zaradi glasbe. A bom prebral tudi Jezero Tadeja Goloba in Oblike duha Borisa A. Novaka. Take knjige so mi super, ker nisem kak Marcel Štefančič, da bi v enem dnevu pogledal šest filmov in prebral tri knjige. Lepo je, če knjigo odpreš in prebereš eno stran, pa že imaš nekaj od tega. Nadaljeval bom tudi z branjem Iz nevidne strani neba Pavla Medveščka, ki je raziskoval življenje starovercev na Tolminskem.