Romansirane biografije ali ko življenje postane umetnost

AvtorMario Aubreht

Thumbnail
7 min
  • DELI

Da je življenje umetnost in obratno, dokazujejo literarizirani življenjepisi, ki iz resničnih življenjskih zgodb in usod ustvarjajo male književne dragulje. Ne razgaljajo le življenja, misli in poti izjemnih posameznikov, pač pa ustvarjajo slikovite umetniške portrete, po katerih posegamo vedno znova in znova.

Zgodbe jazzovskih legend

But beautiful je naslov slovite ljubezenske balade iz 40. let prejšnjega stoletja, ki je doživela mnoge izvedbe in predelave. Postala je veliki jazzovski standard ter za vedno ostala ena najlepših – med novejšimi izvedbami je odlična tista, ki sta jo skupaj zapela Lady Gaga in Tony Bennett.

Angleški pisatelj Geoff Dyer, prejemnik številnih uglednih nagrad, si je naslov balade izposodil za svojo literarno mojstrovino, ki v prirejenih biografskih zgodbah devetih velikih jazzistov pripoveduje o tem izjemnem glasbenem žanru in njegovih ljudeh.

Tudi če niste jazzovski navdušenec, boste uživali v zgodbah, v katerih nastopajo legende, kot so Lester Young, Thelonious Monk, Bud Powell, Ben Webster, Charles Mingus, Chet Baker, Art Pepper, Duke Ellington in Harry Carney. To je edina knjiga o jazzu, ki jo je svojim prijateljem priporočil legendarni pianist Keith Jarrett.

Boj, kot ga še ni bilo

Norveški pisatelj Karl Ove Knausgard (1968) je leta 2009 dobro pretresel pregovorno zadržane in vase zaprte Skandinavce, najprej z naslovom Moj boj, ki prikliče v spomin zloglasno Hitlerjevo delo, potem pa z osebno izpovedjo, ki brezkompromisno razgalja tudi najobčutljivejše odnose v njegovi družini, predvsem tiste, ki jih je imel s pravkar umrlim očetom.

Že na uvodnih straneh hladnokrvno analizira razkroj človeškega telesa po smrti, potem pa se vrne v otroštvo in leta odraščanja ter nazaj do današnjih dni. Z bolečo odkritosrčnostjo, ki ne popusti do samega konca, povsem brez zadržkov ter do najbanalnejših podrobnosti opisuje svoj dotedanji »boj« – življenje. Leta 2009 so izšli prvi trije deli, leta 2010 sta sledila naslednja dva in leta 2011 še zaključni, šesti del – skupaj kar 3600 strani!

Za zdaj imamo v slovenščini prvi dve knjigi, tretja izide jeseni. V drugi knjigi se Karl Ove iz Norveške preseli v Stockholm, tam sreča ljubezen svojega življenja, postane oče in zaživi družinsko življenje. Bere, poskuša pisati, odhaja na dolge sprehode z vozičkom in razmišlja o marsičem.

V tretji knjigi, ki je tik pred izidom, se pisatelj spominja otroštva, ko se je v 70. letih prejšnjega stoletja z družino preselil v novo hišo na jugu norveške obale in se je zdelo, da je vse mogoče.

V vrtincu nemirne slovenske zgodovine

Drago Jančar je roman To noč sem jo videl zasnoval na resnični zgodbi zakoncev Hribar, ekscentričnih bogatašev in lastnikov gradu Strmol.

Dobitnik Delove nagrade kresnik za najboljši slovenski roman leta 2010 popisuje nekaj let življenja in skrivnostno izginotje priljubljene in za svoj čas zelo izobražene Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je med drugo svetovno vojno vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine.

O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto obupana čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju; zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje pa nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil val nasilja, ki bi ga rad pozabil.

Frida Kahlo in njena bolečina

Hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić je znana po tem, da piše romane, v katerih ima posebno mesto bolečina v svojih različnih oblikah. Frida ali o bolečini je pripoved, ki se naslanja na nekatera dejstva iz življenja slavne mehiške slikarke Fride Kahlo, obremenjene s posledicami v otroštvu prebolele paralize in prometne nesreče, ki jo je doživela v mladosti.

Ta dva dogodka bistveno zaznamujeta njeno usodo, vse življenje se bori s kronično bolečino, kar je tudi osnovna tema njenega slikarskega ustvarjanja. Zgodba romana razkriva ozadje nastanka nekaterih njenih slik, prvoosebni glas slikarke pa razkriva njene najgloblje misli in čustva. Slišimo odmeve krikov s slik, porojenih iz bolečine.

Roman je bil kmalu po izidu lep čas na vrhu lestvice najbolje prodajanih in najbolj branih knjig na Hrvaškem, na knjižnem sejmu v Pulju pa je prejel nagrado kiklop za uspešnico leta.

Divje poti

»Ženska s praznino v srcu. To sem bila,« pravi o sebi 22-letna Cheryl, ki se je po nizu osebnih tragedij in življenjskih pretresov odpravila na romanje po pacifiški gorski pešpoti, dolgi več tisoč kilometrov.

Popolnoma sama in brez izkušenj se poda na pot skozi puščave in nedotaknjene gozdove ter zasnežene vrhove po zahodnem robu severnoameriške celine, da bi poiskala mir in smisel. Družbo ji dela njen nahrbtnik, ki ga imenuje »pošast« in ga komaj dvigne s tal. Na poti samopreizkušanja srečuje različne pasti, žive in nežive, spoznava redke pohodnike in pustolovce, gluho samoto in neizmerno lepoto narave.

Po 1700 kilometrih naporne in navdihujoče pešpoti na koncu vendarle najde sebe in znova zaživi. Po knjigi Divja je bil posnet tudi film z Reese Witherspoon v glavni vlogi.

Spomini rimskega cesarja

Rimski cesar Hadrijan (vladal od leta 117 do leta 138) se ob koncu življenja na smrtni postelji spominja svojega življenja v pismu, ki ga piše nasledniku Marku Avreliju. Predaja se razmišljanju o življenju in smrti, opisuje svojo mladost, ljudi, ideje in kraje, kamor je kot strasten popotnik potoval.

Cesar miru, kot so mu pravili, govori o svojih državniških funkcijah, vojaških uspehih, pravu, zakonih, verstvih, glasbi, poeziji, kiparstvu in filozofiji ter ljubezni do mladega atleta Antinoosa, čigar samomor ga je močno potrl.

Komentatorji so Hadrijanove spomine označili kot zgodovinski, filozofski in poetični roman, ki je utemeljen na natančnem poznavanju cesarjevega življenja v času in prostoru, poznavanju njegove misli in delno ohranjenega pesniškega opusa. Avtorica Marguerite Yourcenar, ki spada med najpomembnejše francoske literate 20. stoletja, se naslanja na znane dokumente iz zrele rimske antike, ki ne govorijo le o njegovem vladanju temveč tudi o odnosih, ki jih je gojil s svojimi sodobniki.

Avtobiografska zgodba mehiške pisateljice

Guadalupe Nettel (1973), ki velja za eno najperspektivnejših mladih pisateljskih imen Latinska Amerike, govori o avtoričinem odraščanju v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja ter v pogovorih z molčečo psihoanalitičarko na zabaven in hkrati analitičen način odstira mladostni portret umetnice.

Pripoveduje zgodbo o beli pegi na roženici, zaradi katere je morala na željo staršev opravljati očesne vaje in nositi prevezo, o ločitvi staršev zaradi neuspešnega odprtega ljubezenskega odnosa, življenju v komuni, kamor jo je skupaj z bratom pripeljala njuna mati, o prvih literarnih poskusih in poznem najstništvu. Mehiška pisateljica nam pove zgodbo o svojem dozorevanju in odraščanju v zrelega posameznika in žensko.