Sabina Kogovšek: »Verjamem v moč zapisane besede«

AvtoricaMarija Ana Marolt

FotoNejc Čampelj

Thumbnail
7 min
  • DELI

Sabina Kogovšek, igralka ljubljanske Drame, uživa v zgodbah z dobro izrisanimi liki. Ne bere pa le za svoje dušo, pač pa tudi svojim trem deklicam – vsak dan je pri njih doma pred spanjem na vrsti vsaj ena pravljica. Pravljice, pravi, spodbujajo otroško radovednost in željo po branju, in kot eno od vzgojnih nalog si je zadala, da bodo njeni otroci vzljubili literaturo. Sabina nam je zaupala tudi, kako otroke navdušiti za branje in kaj prebirajo pri njih doma.

Knjiga je orožje, vzemi jo v roke, je znani citat Bertolta Brechta. Bi se strinjali z njim?

Gre za enega mojih ljubših citatov in eno boljših definicij. Verjamem v moč zapisane besede in misli, ki se plastijo v meni, puščajo sledi ter nezavedno vplivajo na moje bivanje tukaj, zdaj.

Kakšne knjige najraje prebirate?

Težko odgovorim na to vprašanje, ker preprosto rada berem vse književne zvrsti. Včasih povsem brez selekcije in vse naenkrat. Če že, lažje povem, da ljubičev, krimičev in ZF-romanov skorajda ne primem v roke.

A ne glede na žanr, bistvena je vedno zgodba, dobro izrisani liki, njihovi odnosi. Pa stil, ki te pelje, da v njem uživaš, »padeš not« ali pa knjigo preprosto odložiš. Če ni kemije med knjigo oziroma piscem in mano, se ne bom trudila. Pri pisateljih me vedno fascinira njihova sposobnost, kako lahko esenco trenutka, nekega mikro dogodka, čustva, ki se ob tem poraja, zapišejo z besedo.

»Pri pisateljih me vedno fascinira njihova sposobnost, kako lahko esenco trenutka, nekega mikro dogodka, čustva, ki se ob tem poraja, zapišejo z besedo.«

Vas je v zadnjem času katera knjiga tako prevzela, da bi jo priporočili v branje?

Navdušena sem nad pisanjem Tadeja Goloba, čeravno njegovega bestselerja Jezero še nisem prebrala. Vrsta v knjižnici je pač res predolga! No, nič zato. Prepričal me je že Zlati zob, zato sem z veseljem delala reklamo zanj in ga nečaku tudi podarila. Sicer pa branje doživljam kot nekaj zelo intimnega, zato naslovi navadno ostanejo z mano.

Zelo se me je dotaknil roman Oče Miljenka Jergovića. Teme, ki jih odpira, ne moreš zanikati. Pa najsi piše o svoji družini ali pa o pogorišču usod, ki so nastale v tem mikro trikotniku treh povsem raznorodnih kultur samo streljaj od nas. Razjasnil mi je srž te bratomorne balkanske vojne na svoj mehko-ostri način. Res dobro napisana knjiga!

Kateri naslovi pa so trenutno na vaši nočni omarici?

Zaradi otrok sem trenutno najbolj zvesta otroški literaturi. Kar pomeni, da me zvečer čaka vsaj ena pravljica. Nocoj je bila Svetinova Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom. Si pa prizadevam, da z besedami vendarle nahranim še sebe. Pravkar sem prebrala roman Tadeja Goloba Svinjske nogice in pesniško zbirko Slepomišnice. Zelo dragoceno antologijo pesmi o otrokovih pravicah, na katero sem naletela čisto po naključju, a v najbolj pravem trenutku.

Ste se kdaj v življenju morda znašli na razpotju, ko niste prav vedeli, kako se odločiti, pa vam je kakšna knjiga znala »svetovati«?

Kadar sem potovala, me je Lonely Planet vedno rešil. Ko sem se učila kuhati, je bila Mala šola kuhanja vedno pri roki. To so trenutki, ko knjiga dobesedno postane orožje. Recimo … (smeh) Berem, da vem, da znam, da se spoznavam, da se učim, da mine čas, da pozabim … Tisoč je razlogov. Toliko kot vprašanj. In z vsako prebrano zgodbo se v meni nekaj zgodi. Nalepi se name in je nekje notri. Nezavedno vpliva na moja dejanja, ampak ta prenos se zgodi brez hrupa. In to mi je všeč.

Kaj vas še izpolnjuje?

Izpolnjujejo me moja družina, moj poklic, prijatelji, dober film, dobra hrana … pesem, lep pogled … Vse, kar pride v življenje in ostane z nasmehom.

Omenili ste družino. Imate tri deklice, Leni, Lolo in dojenčica Mino. Kakšne knjige izbirate zanje?

Kot mi pri hrani ni vseeno, kaj jedo, mi tudi pri knjigah ni vseeno, kaj bereta moji starejši hčeri. Doma imamo vso slovensko otroško klasiko, od Otona Župančiča do Roze in obveznih slovenskih ljudskih pravljic. Sta pa že dovolj veliki, da sami hodita v knjižnico in si izbirata knjige. Kar me radosti, kajti ena od vzgojnih nalog, ki sem si jih zadala, je, da vzljubita branje, literaturo. Da jima knjiga postane prijateljica! No, priznam, da jima kdaj tudi kaj podtaknem. Recimo poleti smo na plaži po poglavjih brali Pestrno in to je bil top dogodek dneva. Komaj smo čakali, kaj se bo ubogi Nežki vse pripetilo.

»Doma imamo vso slovensko otroško klasiko, od Otona Župančiča do Roze in obveznih slovenskih ljudskih pravljic.«

Kakšen pa je njun bralni izbor?

Opažam, da ogromno otroške literature nastaja po risankah. V mislih imam vsa vilinska bitja, samoroge pa princese vseh barvnih spektrov; tovrstne knjige otroka že z naslovnico bolj pritegnejo kot neki utrujen izvod Solzic. Ampak v resnici gre za prazno literaturo, ki ni šibka samo v zgodbi in nauku, pač pa tudi v jeziku. Bojim se, da ne gre toliko za slab prevod kot za osiromašen original. A kakor koli, obe sta hitro prepoznali razliko med dobro in slabo zgodbo. Ob branju in poslušanju ne vem katere že princese sta hitro omagali, ker je bila vsebina preprosto dolgočasna.

Imate kak preverjen nasvet, kako otroke navdušiti nad branjem?

Otroka razsvetliš že s prvo uspavanko, ki mu jo zapoješ, s prvo zgodbico, ki mu jo poveš. Branje pravljic zagotovo spodbuja otroško radovednost in željo po branju. Ko se otrok uči brati, je smiselno, da ga do neke stopnje motiviraš s tem, da najprej bereta izmenično in potem bere čedalje več sam. Naj bere, kar želi, brez naše intervencije, kaj je boljše zanj.

»Naj otrok bere, kar želi, brez naše intervencije, kaj je boljše zanj.«

Kot igralka in slavistka imate pretanjen posluh za slovenski jezik in književnost. Letos je Cankarjevo leto. Kako gledate na zapuščino enega naših največjih literatov?

Dobro, da je letos Cankarjevo leto in mu vse kulturne inštitucije posvečajo pozornost, saj imam občutek, da se je v zadnjih dvajsetih letih nanj povsem pozabilo. Razen gledališč, kjer lahko vidimo vsaj enega Cankarja na leto, ga je le redko slišati. Že res, da se ga veliko citira, a to še ne pomeni, da se ga tudi bere in da se Slovenec z njim poistoveti.

Cankar pač ni lahko branje. Zahteva čas in razmislek. Sili te, da si aktiven, izluščiš stališče in predvsem, da si ga upaš povedati na glas. Vse, česar današnji čas ne mara. Kar naprej se je ukvarjal z narodovo identiteto, mi pa pred tem bežimo, nas ne zanima, vprašanje ljubezni do domovine nas spravlja v zadrego, kot je Cankarja materina ljubezen. Zavedam se njegove veličine, a priznam, vedno imam rahlo slabo vest, da ga premalo prebiram. To je ta slovenski kolektivni občutek krivde. (smeh) In ja, žal nima te sreče kot Prešeren, ki ga vsaj en dan v letu posluša cela Slovenija. Tudi Cankarja bi morali!