V Cankarjevem letu

AvtoricaMarjanca Mihelič

Thumbnail
6 min
  • DELI

Letos praznujemo 100. obletnico smrti največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. S svojo umetnostjo in mislijo je pri nekaterih vzbujal zgražanje, pri drugih izjemno spoštovanje. Njegova dediščina je neizmerna. Po stoletju je še vedno živa in aktualna, navdihuje in terja nov premislek.

Enajsta šola pod mostom

Rodil se je leta 1876 na Vrhniki. V osnovno šolo je hodil na Vrhniki, šolanje pa nadaljeval na ljubljanski realki. Med gimnazijskimi leti je navezal stike z Murnom, Kettejem in Župančičem. Bolj kot »uradno« šolo je slavil »enajsto šolo pod mostom«, ki je potekala na bregu in v plitvini bližnje Ljubljanice, kjer so si otroci z igrami krajšali čas.

Podkovan z »bogato in koristno učenostjo«, kot je po svojih besedah ni bil deležen nikjer in nikoli drugje, je znal 'profesorjem' hitro zabrusiti kakšno krepko. Njihove očitke, da piše slovnično nepravilno, je zavrnil, rekoč: »Da, to mi očitajo, toda stvar je taka, da oni znajo slovnico, jaz pa sloven­ščino.«

»Če si umetnik, imaš oči, da vidiš senco in luč!«      

Bela krizantema, iz knjige Srce ne pozna malenkosti

Nova obzorja

Kot pisatelj in umetnik se je Ivan Cankar od vsega začetka bojeval s kritiki, ki so zagnali vik in krik že ob izidu njegove pesniške zbirke Erotika (1899). Škof Anton Jeglič je od 1000 izvodov naklade odkupil in fizično uničil 700 izvodov.

Leta 1896 je odšel na Dunaj, začel študirati, a je študij kmalu opustil in postal svobodni pisatelj. Z dunajskega obzorja je premeril Slovenijo po dolgem in počez. V dunajskem obdobju so nastala dela: Na klancu, Križ na gori, Martin Kačur, roman Hiša Marije Pomočnice (1907), ki ga je imel za svoje umetniško najbolj dovršeno delo. Kritiki pa so ga ožigosali za »umotvor« in »rafinirano, umetniški dovršeno pornografijo …«, ki je ne bi dovolili brati mladini (Slovenski narod 1904).

Cankar ob takšnem kamenjanju ni mogel ostati ravnodušen: »Z velikimi črkami so zapisali v moje srce, da je glasna morala, tista morala namreč, ki je tako bahato nalepljena na tolsti obraz, le spodobna tujka za duševno nečistost,« je zapisal v delu Gospa Judit.

Jeza ga je podžgala in nastale so Zgodbe iz doline šentflorjanske (1908). Posebej je okrcal  Šentflorjance z ostro in pronicljivo kritiko oblastnosti in sprenevedanja v svojih dramah Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci.

Rožnik – »podoba raja« na Zemlji

Po vrnitvi z Dunaja je živel Cankar  z manjšimi prekinitvami skoraj deset let v gostilni na Rožniku, ki je bila tedaj prava boemska postojan­ka, njegov »drugi in zadnji dom«. V knjigi Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik beremo, kako se je »vrasel« v rožniško družino, našel pri njih svoje »prepeličje« gnezdo. Knjiga v izčrpni spremni besedi prikazuje pisateljev vsakdan in delo. Osvetljuje zadnje mesece njegovega življenja, tudi alternativno razlago vzroka njegove smrti. Prinaša faksimile in prepise pisem, Cankarjeve pesmi, risbe in fotografije, zapis o nastanku prve, bibliofilske izdaje pisem leta 1943, zaplete s cenzuro …

V rožniškem obdobju je bil Cankar že slaven umetnik, pravi zvezdnik. K njemu so romali vsi, ki so kaj pomenili v kulturi. Dijaki in študentje so ga častili. Mladi literati so mu kazali svoja dela. Če je dal Cankar pod pesem svoj podpis ali samo začetno črko »C«, jo je ure­dnik Zvona brezpogojno natisnil v reviji. Nekoč je neko 18-letno dijakinjo malce slabe volje odpravil, pa je dekle potegnilo na dan samokres in se ustrelilo ob sencih. Krogla jo je k sreči samo oprasnila.

Že za njegovega življenja so krožile o njem legende, med drugim ta, da si je rad ob vznožju Rožnika na­ročil dve kočiji; v prvi sta se na vrh peljala palica in njegov klobuk, v drugi on. V tem obdobju so v ospredju motivi posameznikovega notranjega življenja: vprašanje vesti, hrepenenje, spomini na mater, mladost, doživljanje živali, slutnje in vizije prihodnosti. Nastale so še knjige črtic in kratkih pripovedi: Moje življenje, Moja njiva in Podobe iz sanj.  

Družbeno angažirani trubadur

Ivan Cankar je zelo rad dvoril, »trubaduril«, ženske pa so ga kot literata naravnost oboževale. Trajnega ljubezenskega razmerja vendarle ni zmogel. Osrčje zbirke Erotika je ljubezensko hrepenenje po Anici Lušinovi. Od dunajske zaročenke Štefke Löffler je pobegnil v Ljubljano. Tako je ohranjal hrepenenjski svet, iz katerega se je napajala njegova umetnost. Po pisnih virih sklepajo, da je bil oče dveh otrok.

V zadnjih letih se je tesneje povezal z Mileno Rohrmannovo, ki jo je odkrito imenoval »moja ljuba ne­vestica«. Na njenem spomeniku iz leta 1945 lahko pod njenim imenom preberemo pripis: Nevesta Ivana Cankarja.

Socialist po čustvu in prepričanju je sovražil plehke narodnjaške fraze. Leta 1907 je na listi socialnodemokratske stranke kandidiral za državnega poslanca, vendar ni bil izvoljen.

Zaradi ostrih stavkov, med drugim: »Pustimo oficialno Avstrijo v njenem dreku« na predavanju Slovenci in Jugoslovani leta 1913, so ga obsodili na teden dni zapora in povračilo stroškov. Zaradi govorjenja v šali je bil še enkrat obsojen. Takrat je iz zapora na Gradu osramočen in ponižan pisal Izidorju Cankarju: »Z vsem, posebej pa z živci sem čisto pri kraju …«

»Utopije pa imajo že od nekdaj to čudno lastnost, da se po navadi uresničijo.«

Slovenci in Jugoslovani, iz knjige Srce ne pozna malenkosti

Usodna jesen 1918                                 

Oktobra 1918 je usodno padel na stopnišču hiše na Kongresnem trgu, kamor se je preselil. Po alternativni razlagi dogodka naj bi ga po govoru na posvetu socialdemokratske stranke napadli in porinili po stopnišču trije srbsko govoreči moški, ker je kritiziral povezovanje Slovencev v takratno SHS.

V zadnjih mesecih leta 1918, ko je slovenski narod doživljal velike spre­membe na političnem odru, je življenje velikega misleca, pisatelja in vizionarja že tiho izzvenevalo, decembra pa ugasnilo.

Takratna narodna vlada je Ivana Cankarja kot prvega pokopala na narodne stroške in z državniškimi častmi. Pogreb z neskončno povorko se je vil od Šmartinske ceste do središča mesta,  po zraku jih je spremljal aeroplan. Začasno so ga pokopali v grobnico družine Rohrmann, mladina, ki je nosila vence z napisi njegovih del, pa ga je zasula z belimi krizantemami.

Oktobra 1923 so prenesli njegove posmrtne ostanke v skup­no grobnico slovenske moderne na ljubljanskih Žalah. Stroške za prekop je pokrila njegova nesojena nevesta Milena, ki je umrla leta 1949 v bol­nišnici za duševne bolezni. Nikoli ga ni mogla pozabiti.