Dr. Ana Kandare Šoljaga: »Sodobna vzgoja je zelo zahtevna«

AvtoricaNana Kisel

FotoJosip Čekada

Thumbnail
8 min
  • DELI

Dr. Ana Kandare Šoljaga je mednarodno priznana psihologinja, vodja zasebne svetovalnice na Reki, ki že več kot dvajset let dela z najstniki in njihovimi družinami. Je redna gostja televizijskih in radijskih oddaj pa tudi avtorica dveh odmevnih knjig, prva govori o nezvestobi (Nevjera, 2016), druga, Najstniki, pa je namenjena staršem najstnikov in je izšla tudi pri nas.

V več kot dvajsetletni praksi ste počeli že marsikaj zanimivega; sodelovali ste pri ustanovitvi svetovalnega centra za študente, delali s psihiatričnimi bolniki, zlorabljenimi otroki in ženskami. V zadnjem času pa se najbolj posvečate najstnikom. Kaj vas pri delu z njimi najbolj privlači?

Delo z najstniki je posebno, saj zahteva veliko fleksibilnosti, senzibilnosti za njihovo posebno energijo, poleg tega pa je treba imeti veliko znanja o delovanju in razvoju najstniških možganov. Takšno delo je polno izzivov, smeha in joka, intenzivnih stanj in čustev. Z najstniki sem se začela ukvarjati povsem naključno. Delati sem začela precej mlada in zdelo se mi je logično, da začnem z mlajšimi od sebe. V vsem tem času pa delo z najstniki dojemam kot radost in privilegij. Čudovito je, kadar mi najstniki, ki so programirani, da se odmaknejo od odraslih (kar je del vzpostavljanja identitete in v tem obdobju popolnoma normalno), oziroma so nad odraslimi pogosto razočarani, dovolijo, da se jim približam, in mi zaupajo.

Odkar imam zasebno prakso, intenzivno delam z najstniki. Pravzaprav že vseh 20 let dnevno delam z najstniki in njihovimi družinami. Se pa v zadnjem času precej več posvečam staršem, saj sem ugotovila, da če pomagam staršem, da se razbremenijo in bolj spoznajo sebe, avtomatično pomagam tudi njihovim otrokom. Od tod tudi ideja za knjigo, ki je namenjena staršem.

V knjigi Najstniki pišete o tem, da za čustveno nestabilnost najstnikov niso krivi hormoni, pač pa nerazviti možgani. Smo zaradi novega spoznanja do najstnikov kaj bolj prizanesljivi?
Desetletja smo mislili, da se najintenzivnejši razvoj možganov zgodi do približno petega leta življenja. Zato smo strokovnjaki radi opozarjali starše, da so leta zgodnjega otroštva še posebej občutljiva in močno vplivajo na otrokovo osebnost. Razvoj moderne tehnologije pa je omogočil tudi nove raziskave, ki so pokazale, da se intenziven razvoj možganov ponovno zgodi tudi v najstništvu. Torej so tudi najstniška leta zelo pomembna, kajti to, kar se dogaja v teh letih z najstnikom in njegovim okoljem, lahko popolnoma spremeni njegovo življenje – na bolje ali na slabše!

»Razvoj moderne tehnologije pa je omogočil tudi nove raziskave, ki so pokazale, da se intenziven razvoj možganov ponovno zgodi tudi v najstništvu.«

Možgani najstnika marljivo srkajo vse, kar se okoli njih dogaja. Informacije, ki so jim takrat ponujene, bodo za vedno vgrajene v njihovo možgansko strukturo. Hkrati pa se bodo možgani tistega, česar nimajo na voljo, kasneje težje naučili. To je velika odgovornost za vse odrasle, še posebej pa za starše najstnikov. To ne pomeni, da moramo biti do njih popustljivi. Prava vrednost teh spoznanj je v tem, da čudno, težavno, intenzivno doživljanje in obnašanje najstnika ne jemljemo osebno, pač pa da jih laže razumemo in negujemo odnose.

Danes je na voljo cel kup priročnikov o vzgoji in starši jih pridno prebiramo. Zakaj so lahko nekdaj vzgajali bolj intuitivno, danes pa brez priročnikov ne gre?

Sodobno starševstvo zahteva serijo veščin, ki se jih današnji starši niso mogli naučiti od svojih staršev, ker so njihovi starši živeli v povsem drugih časih in vzgajali po drugačnih načelih. Svet se je zelo hitro in močno spremenil. Na primer: najstniki pravijo, da lažje kupijo drogo kot sendvič. Če želijo sendvič, morajo iz šole. Mnoge najstnike njihovi vrstniki resno napadajo ali jih kruto nadlegujejo, najpogosteje prek družabnih omrežij. Torej, žaljenje in sramotenje se ne dogaja več na šolskih hodnikih, ampak javno, da vsi vidijo. Prav tako je večina najstnikov izpostavljena zelo dostopni in neredko brutalni pornografski industriji. To je samo nekaj primerov, s katerimi otroci odraščajo. V luči tega zares potrebujejo umirjene in stabilne odrasle, ki so najstnikom v trdno oporo, medtem ko iščejo svoje mesto v svetu.

Če so okoli najstnika odrasli, ki so tudi sami izgubljeni, je najstnik v velikih težavah. Zaradi vsega tega se morajo starši opreti na strokovnjake, ti pa morajo pomagati staršem, da najprej naredijo spremembe pri sebi in potem še pri vzgojnih veščinah. Starši, ki so se pripravljeni učiti, so glede vzgoje manj prestrašeni, bolj učinkoviti in nimajo občutka nemoči. Upam, da jim bo v tem smislu pomagala tudi moja knjiga. 

Se je v zadnjih letih začetek pubertete premaknil v zgodnejša leta? Marsikomu se zdi, da včasih »meče« že 8-letnika.

Da, to je znanstveno potrjeno dejstvo. Ne samo, da se prej začne, tudi traja dlje. Pričakovali bi, da se puberteta začne okoli 11. leta za deklice in za fante leto dni kasneje – to je bila dolga leta tudi biološka konstanta. Puberteta oziroma fizične spremembe, ki otroško telo preobrazijo v odraslo, ki je sposobno za reprodukcijo, se danes začne med 8. in 9. letom.

To ni prav dobro, saj zgodnjo puberteto povezujejo s povečanim tveganjem za nekatere bolezni. Čeprav točni razlogi še niso jasni, lahko to v določeni meri pripišemo večjemu izobilju hrane, debelosti, stalni izpostavljenosti svetlobi, kemijskim sestavinam v hrani, embalaži, okolju … 

Pravijo, da se v puberteti pokaže, kje so ga starši pri vzgoji polomili, pa tudi, da lahko starši napake še popravimo. Je to res?

Strokovnjaki že dolgo vedo, da se možgani najbolj intenzivno razvijajo do petega leta. Prav zato se starše opozarja, da naj bodo v zgodnjih letih otroštva še posebej previdni, saj so to »najpomembnejša leta«. O tem se govori tudi na zdravstvenih kongresih po svetu. To prikazujejo tudi v filmih, ko je del terapije odraslega pri psihiatru namenjen razumevanju zgodnjega otroštva – prav zato, ker je znano, da izkušnje v ranem otroštvu oblikujejo našo osebnost. Kot rečeno, nove raziskave so pokazale, da se intenziven razvoj možganov ponovno zgodi v obdobju najstništva. V tem smislu je najstništvo nova priložnost za popravo »napak«, ki so jih bili možgani deležni v zgodnjem otroštvu. 

Kaj otroci najbolj zamerijo svojim staršem? Kaj jim največkrat očitajo?

Če posplošim, bi rekla, da najstniki staršem najbolj zamerijo čustveno nestabilnost. Za zdrav razvoj najstnika sta starševska stabilnost in umirjenost ključni. Iz čustvene nestabilnosti izvirajo vzgojne napake, kot so popustljivost, nezmožnost vztrajanja, slaba komunikacija, nejasna pravila, burni prepiri itd. Najstniki takšnih staršev pa so izgubljeni in brez sidrišča. Vendar pa uravnoteženih najstnikov ne smemo zamenjevati z najstniki, ki imajo eno od treh vrst težav, ki najstniku onemogočajo zdrav razvoj.

»Za zdrav razvoj najstnika sta starševska stabilnost in umirjenost ključni.«

Prva je težka življenjska preizkušnja, na primer huda bolezen starša ali zlorabljanje, ki najstnika »prisili«, da razmišlja o problemih, ki so večji in resnejših od razvojnih težav, in zato – v psihološkem smislu – odraste prej kot njegovi vrstniki. Druga so slabo razvite socialne veščine, zaradi česar je otrok izoliran, se ne druži z vrstniki in zato tudi ne ustvarja problemov. Tretja vrsta težav pa so psihične težave, kot je na primer depresija, ki je na površju videti mirna, obvladljiva in nekonfliktna, a v bistvu bolezenska.

V enem od intervjujev ste omenili, da so današnji otroci močno navezani na moderno tehnologijo in da se ne strinjate s tem, da jim mobitele med učenjem kar vzamemo. Lahko to razložite?

Obstajajo resne raziskave, ki kažejo, da se najstniki težje skoncentrirajo, če med poukom ali učenjem pri sebi nimajo mobitelov. Odsotnost mobitela namreč pri njih ustvarja anksioznost, ki slabša koncentracijo. Raziskovalci so preizkušali razne tehnike, a za najboljšo se je izkazala ta, ki najstnikom dovoljuje, da imajo telefon pri sebi in da ga lahko med t. i. »tehničnim odmorom« pogledajo.

Na začetku, ko se ta način učenja še izpostavlja, ima najstnik tak odmor na vsakih 15 minut, najbolje pa se obnese, če je odmor na pol ure. Tehnični odmor naj bo dolg le par minut, največ pet. Takšen pristop najstnikom omogoča precej boljšo koncentracijo, ne glede na to, kaj si odrasli o tem mislimo. Moram pa dodati, da je kontrola pri uporabi interneta zelo pomembna, saj je zasvojenost z internetom resna motnja, ki lahko pripelje do hudih psihofizičnih posledic.

Bolj kot pred mobiteli si starši želijo otroke obvarovati pred nasiljem, spolnostjo, zlorabo drog. Kaj storiti, da bo znal najstnik v odločilnem trenutku odreagirati »pravilno«?

Na žalost je odgovor na to vprašanje zelo kompleksen, pa vendar vam bom skušala s primeri nekako odgovoriti. Otroci morajo že od rane mladosti vaditi veščino odločanja, kako reči NE. Otrok, čigar odločitve se – kadar je le mogoče, spoštuje – in ki lahko reče ne, ne da bi bil ob tem kaznovan, se lahko zdravo razvija. To je za starše zelo zahtevno, saj morajo razmišljanje otroka, ne glede na to, kako otročje ali nerealno je, upoštevati in jemati resno. Pri takšni vzgoji so pogovori z otrokom argumentirani, starši pa svoje odločitve tudi pojasnijo.

»Otroci morajo že od rane mladosti vaditi veščino odločanja, kako reči NE.«

Otrok, ki že od malega redno sprejema odločitve, od manj do bolj pomembnih, se lahko iz lastnih napak uči sprejemati boljše odločitve. Tako bo najstnik, ki bo pred odločitvijo, ali naj npr. vzame ponujeno drogo ali ne, znal razmišljati s svojo glavo, sprejeti odločitev in zavrniti tiste, ki njegovega »ne« ne bodo spoštovali. Bistvo komuniciranja je gradnja in negovanje mostu med srcem najstnika in srcem starša. Ta most je, poleg omenjenih veščin komuniciranja, najboljši varnostni pas, ki ga lahko starši dajo svojemu najstniku.