Iz pridnih otrok zrastejo prestrašeni odrasli

AvtoricaDarja Divjak Jurca

FotoDražen Štader

Thumbnail
8 min
  • DELI

Dr. Saša Krajnc, sociologinja, pedagoginja, osebna mentorica, psihoterapevtka …, pojasnjuje, zakaj pridnost ne zagotavlja uspeha v življenju, temveč ga kvečjemu ovira; kako se izkušnje iz otroštva (ki jih nismo čustveno osmislili in predelali) sprožijo v odnosih z lastnimi otroki in kaj je najpomembnejše za sr(e)čno starševstvo.

Če se malce pošalim, širša Slovenija vas je spoznala kot »punco, ki noče biti več pridna«. Govorite namreč o tem, da je pridnost pravzaprav diagnoza, nekakšna cokla, ki ima lahko za človeka precej uničujoče posledice. Zakaj pridnost naredi toliko škode?

Otroke navadno pohvalimo, da so pridni, ko so tiho, se ne upirajo in delajo to, kar se od njih pričakuje. Biti priden torej največkrat pomeni biti kaj prida – za druge. Otroku z zahtevanjem prid­nosti že od malega sporočamo, da mora biti po­zoren na to, kako ga vidijo drugi, in da je nadvse pomembno, kaj si o njem mislijo. Učimo ga, da je mnenje drugih pomembnejše od tega, kar sam misli in čuti. Namesto da bi ga učili prepoznavati lastna čustva in potrebe in kako jih zadovoljevati na zdrav način, mu sporočamo, da niso pomembni.

Na ta način ponotranji temeljno prepričanje o sebi, da je vreden le toliko, kolikor je uspešen v izpolnjevanju pričakovanj drugih. To prepričanje je škodljivo, ker je, prvič, napačno, in drugič, ker lahko pomembno preusmeri posameznikov življenjski potek. Vpliva namreč na način, kako sprejemamo odločitve. Prid­ni sprejemajo odločitve iz strahu pred kaznijo (»če bom karkoli spremenil, bo še slabše«), namesto iz ljubezni in spoštovanja do sebe (»postavil se bom zase, ker sem tega vreden«).

Če malce poenostavim: iz pridnih otrok zrastejo prestrašeni odrasli, ki ki­majo, sklanjajo glavo v povprečju in so – kar še zlasti velja za Slovence – ponosni na svojo majhnost, skromnost in ponižnost. Vztrajajo v škodljivih odnosih, iz katerih bi že zdavnaj morali oditi, marljivo opravljajo delo, ki jih ne izpolnjuje… In ne nazadnje, pri vzgoji ne postavljajo mej, saj poskušajo otrokom prihraniti bolečino odraščanja tako, da opravljajo namesto njih tisto, kar zmorejo narediti sami.

Pridnost potemtakem ne zagotavlja uspeha v življenju?

Te vrste pridnost ne zagotavlja uspeha, ampak ga kvečjemu ovira. Uspeh žal prepogosto merimo z uspešnostjo v šoli, s peticami. In to kljub temu, da zdaj že vemo, da odličen uspeh v šolskem sistemu, kakršnega imamo, večinoma ni povezan s kasnejšim poklicnim uspehom, ne zagotavlja finančne preskr­bljenosti in zdravih odnosov, pa tudi zaupanja vase, samospoštovanja in ljubezni do sebe ne privz­gaja.

Medtem pa življenjske zgodbe številnih zelo uspešnih ljudi kažejo, da so uspeli, ker so kljub strahu verjeli vase, imeli pogum biti to, kar so, in si z idejami, v katere morda ni verjel nihče, razen njih samih, drznili stopiti iz sivega povprečja. Dovo­lili so si razmišljati zunaj družbenih okvirjev, delati napake in se iz njih učiti. Predvsem pa so vztrajali, padcem navkljub, ker so se zavedali, da je to ses­tavni del poti do uspeha. In pri tem niso bili nujno tudi med najbolj pridnimi in uspešnimi v šoli!

V naših šolah pa veljajo otroci, ki izstopajo, mislijo s svojo glavo, delajo napake in se – dokler se pač lahko – upirajo ukalupljanju, za »poredne« in dobijo oznako problematičnih. Razglasi se jih za hiperak­tivne, za pedagoški dosežek pa si štejemo, če nam jih uspe upogniti v pridnost. V resnici potrebujejo vodenje zrelih avtoritet, ki so trdno usidrane vase, so jih sposobne motivirati, usmerjati in podpreti, ko je to potrebno, jim dosledno in spoštljivo postavljati meje, predvsem pa zaupati v njihov uspeh!

Pravite, da do srčnega in srečnega starševstva vodi le to, da si kot starši dovolimo biti ranljivi. O kakšni vrsti starševske ranljivosti govorite?

Biti starš je ranljivo, ker starševstvo s seboj prinaša negotovost in tveganje, večina pa se nas na tej poti spotika in pogosto dvomi o sebi. Ne glede na to, koliko priročnikov preberemo, ni zagotovil za uspeh. Prav tako ni zagotovil, da bodo, če bomo sledili določenim pravilom ali metodam, naši otro­ci dosegali poklicni uspeh, imeli zdrave odnose, se imeli radi in se počutili izpolnjene.

»Biti starš je ranljivo, ker starševstvo s seboj prinaša negotovost in tveganje, večina pa se nas na tej poti spotika in pogosto dvomi o sebi.«

To dejstvo zmore po moji oceni čustveno tolerirati le peščica staršev, večina pa jih v strahu pred tem, da niso dovolj dobri, zbeži v projekt »popoln starš«. Čvrsto se oprimejo določenega načina ravnanja, včasih celo za ceno otrokovega zdravja. Mislim predvsem na to, da je veliko otrok povsem preobremenjenih in se lomijo pod težo najrazličnejših nalog in de­javnosti, v katere so bolj kot kateri koli odrasli vpeti od jutra do večera, večino dni v tednu.

Izkušnje iz lastnega otroštva, ki jih nismo ozavestili, čustveno osmislili in predelali, se sprožijo v odnosih, ki jih imamo z lastnimi otroki. Ko v odnosu do svojega otroka doživljamo intenzivne čustvene odzive, to v resnici pomeni, da se odpirajo naše last­ne nezaceljene rane. V kakšnem smislu? Nam lahko pojasnite s primerom?

Vzemimo primer mame, ki je pogosto odhajala od doma, ne da bi se poslovila od otroka, ker se je s tem želela izogniti njegovemu joku. Ko je odšla brez otrokove vednosti, jo je iskal in bil zelo vzne­mirjen zaradi njene odsotnosti. Sčasoma je izgubil občutek zaupanja in varnosti. Situacija je bila zanj še bolj stresna, ker mu je oče, ki je v času mamine odsotnosti skrbel zanj, prepovedal jokati.

Otrok se je počutil z mamine strani izdanega, pa tudi čustvene bolečine ni mogel predelati, saj ni bilo ob njem nikogar, ki bi se čustveno povezal z njim, mu prisluhnil, ga razumel in potolažil. Če imamo takšne izkušnje v otroštvu, lahko v odraslosti to, da se moramo ločiti od svojega otroka, sproži celo serijo intenzivnih čustvenih odzivov. Sproži lahko naš občutek zapuščenosti iz otroštva, zaradi katerega težko opustimo nadzor nad svojim otrokom.

Cilj, pravite, je biti prisoten z otrokom v sedanjem trenutku. Za to pa je potreben pristen stik z last­nimi potrebami in otrokom.

Otroci so čudovito ogledalo, ki nam pokaže, ka­teri deli nas potrebujejo celjenje. A da bi se v to ogledalo lahko pogledali, namesto da ga razbijemo, moramo biti pripravljeni iti na pot vase, se spreminjati in učiti. Starš iz prejšnjega primera, ki zaradi strahu pred lastno bolečino ne more opusti­ti nadzora nad otrokom, ni v stiku niti s svojimi niti z otrokovimi potrebami. Sedanje situacije ne zaznava realno, ampak skozi prizmo svoje pre­tekle bolečine, povezane s travmo zapuščanja.

»Otroci so čudovito ogledalo, ki nam pokaže, kateri deli nas potrebujejo celjenje.«

Ker čustveno ni prisoten tukaj in zdaj, ampak podoživlja svojo preteklost, ne more razumeti pomena otrokovega vedenja in se zato z njim ne more povezati na zdrav način. Prekinitev stika pa v otroku sproža intenzivne občutke toksičnega sramu, ki so povezani s prepričanjem, da je z njim nekaj v temelju narobe. Če se situacija ponavlja, se prenašajo nezaceljene rane s starša na otroka, travma pa se prenese v naslednjo generacijo.

Kako torej priti v stik z lastnimi potrebami in otrokom?

Zdravo bližino in povezanost z otrokom omogoča le zavesten stik s svojimi čustvi, v katerem se sčasoma naučimo prepoznavati, katere neizpol­njene potrebe iz otroštva vplivajo na naše doživljanje sedanje situacije. Če še malo ostanem pri staršu iz prejšnjega primera ... To, kar denimo ta starš potrebuje, ni nadzor nad otrokom, ampak nova izkušnja – da je varen tudi, če svoj nadzor spusti. Tako bo lahko otrokovo potrebo po svobodi in raziskovanju sveta, zaradi katere se morda poskuša otrok začasno ločiti od starša, prepoznal in ga v tem podprl, namesto da ga še bolj priklene nase.

Ste tudi mama. Bi nam za konec zaupali, kaj je za vas osebno največja starševska zmaga in največji starševski izziv?

Oboje doživljam, ko presojam, v katere situacije je smiselno, da kot mama posegam in posredujem z namenom, da sina zaščitim, ker se sam še ne zmore, in kdaj se moram umakniti z njegove poti, mu pustiti, da naredi svoje napake, izkusi razočaranje in konflikte, ter mu zaupam, da zmore sam ...

Intervju je bil objavljen v reviji Pogled za starše

Thumbnail

Pogled je revija za lažji vsakdanjik sodobnih staršev in je priloga revij Ciciban in Cicido. Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled.