Jesper Juul staršem svetuje: »Prenehajte obsojati agresivnost«

AvtoricaTina Mlakar Grandošek

FotoAnne Kring in Vance Osterhout, Unsplash

Thumbnail
12 min
  • DELI

Eden najbolj znanih družinskih terapevtov in avtor številnih uspešnic o vzgoji je prepričan, da starši in pedagogi otrokom ne dovolimo izražati enega od temeljnih čustev – agresivnosti. Zakaj je tako, kaj lahko storimo starši in predvsem katere so dobre plati agresivnosti, smo se z Jesperjem Juulom pogovarjali ob izidu slovenskega prevoda njegove knjige Agresivnost – nov in nevaren tabu.

Zakaj otroke, ki niso poslušni in pridni, zelo pogosto označimo za problematične?

To je zaradi dolgoletne tradicije poveličevanja pridnosti in poslušnosti. Dodajte še avtokratske, oblastne in vsevedne starše in dobili boste odgovor. Po drugi strani je tako ravnanje tudi odraz velike nemoči, ki jo pogosto čutijo starši in učitelji. Tudi nove generacije gledajo na otroke samo kot na »učence« in ne kot na ljudi z lastno voljo. Žal so se učitelji, vzgojitelji in pedagogi tudi sami v zadnjem času znašli v takšni »razosebljeni« vlogi, saj smejo biti pri svojem delu vse manj osebni.

Sporočilo vaše knjige o agresivnosti je, da ni nič narobe s tem, če smo kdaj jezni, agresivni, besni. Drzna izjava za družbo, ki si prizadeva za večjo strpnost …

Tako razmišljanje se vam zdi izzivalno, ker agresijo presojate z moralne perspektive. Vprašati pa bi se bilo treba, zakaj kljub vsem pozivom za mirnejše življenje in strpno komunikacijo še vedno živimo v svetu s tako veliko fizičnega in čustvenega nasilja.

»Približno polovica otrok odraste tako, da svoje agresivnosti ne zna izraziti z besedo, ne zna je opisati.«

Kako naj razumemo agresivnost?

Najprej moram opozoriti, da pri agresivnem obnašanju ne gre vedno za nasilje. Zato ne kritizirajte otrokovega agresivnega obnašanja na način »to se ne spodobi« ali »to ni prav«. Včasih otroci z agresivnim vedenjem sporočajo stisko, lahko gre samo za fazo v razvoju. Zaradi moralnih sodb otroci (in odrasli) dobijo občutek, da je z njimi nekaj narobe. To poveča frustracije in vodi do agresije, ki pa lahko postane nevarna. Deklice in ženske jo običajno usmerijo nase, v svojo notranjost, fantje in moški pa jo najpogosteje izrazijo z nasiljem.

Zakaj je tako pomembno, da otroci dovolj svobodno izrazijo agresivna čustva?

Agresija lahko ostane v otroku in tam dela težave še v dobi odraslosti. Približno polovica otrok odraste tako, da svoje agresivnosti ne zna izraziti z besedo, ne zna je opisati. Zato pa se zelo hitro naučijo agresivna čustva obrniti proti sebi. To se najpogosteje kaže v obliki samokritike, samoobtoževanja in krivde. Tudi molka, depresije, celo poskusov samomora, motenj hranjenja, odvisnosti in samopoškodovanja, kot je na primer »rezanje« in podobno …

Agresivnost

Vzemiva praktičen primer: pokličejo me v šolo, saj se je moj otrok stepel s sošolcem. Kaj naj storim?

Učitelji naj se pogovorijo z vpletenima. Vsakega posebej je treba vprašati: »Zakaj sta se stepla?« Pozorno prisluhnite odgovorom. Posvetite jima dovolj časa in pozornosti. Medtem ne izražajte mnenja o razlogih, ki so privedli do pretepa. Verjetno so bili zanju zelo pomembni, tudi če se vam ne bo zdelo tako. Nato vprašajte: »Sta s pretepom rešila problem?« Če bo odgovor »da«, recite: »To me veseli«, vendar tudi odločno povejte, da vam ni všeč, da sta to dosegla s pretepom. S takšnim odgovorom boste dosegli dve pomembni stvari. Najprej boste zelo verjetno preprečili še kakšen pretep v prihodnosti. Še pomembneje pa je, da bo otrok v vas prepoznal osebo, ki ji lahko zaupa, ko se bo znašel v novem konfliktu. V takem položaju ne podajajte moralnih (ob)sodb in ne iščite grešnega kozla. Tu ste zato, da otroku pomagate do ustreznejšega načina razreševanja konfliktov.

Kaj pa agresivno obnašanje najmlajših? Vzemiva primer iz vrtca: Strah in groza, naš otrok grize! Drugi starši se pritožujejo …

Vzgojiteljica naj pojasni staršem, da otroci pri določeni starosti z grizenjem izražajo svoja čustva, včasih frustracije, drugič naklonjenost. Če to počnejo zelo pogosto in potem, ko so dopolnili dve in pol ali tri leta, je verjetno nekaj narobe in jih zato nima smisla kaznovati. Vzgojitelji ali starši bodo takšnemu otroku zelo pomagali, če ga bodo ljubeče prijeli za roke, prijazno pogledali v oči in mu dejali: »Vem, da nisi zadovoljen, da si jezen ali žalosten, želim si, da bi ti lahko pomagal. Prosim, ne grizi drugih otrok, to jih boli.«

»Naša kultura nam dopušča zelo malo različnih odzivov: lastne otroke nam je dovoljeno samo pohvaliti ali pa kritizirati. Kot da ni vmesnih poti.«

Agresivnost, eno od čustev, ki jih najslabše poznamo. Vi ločite »dobro« in »slabo« agresivnost ali »konstruktivno« in »destruktivno« agresijo.

Konstruktivna agresija nam pomaga pri športnih dosežkih, kaže se v želji po zmagi na nogometnem igrišču, pri šahu, v energiji, ki jo vložimo v izobrazbo ... Le z dovolj konstruktivne agresije v življenju odigramo aktivno vlogo in ne vlogo žrtve! Agresija je zelo pomembno gorivo teh pozitivnih in aktivnih vlog. Potrebujemo jo, če želimo osvojiti partnerja, doseči zastavljene cilje, pomaga pa nam tudi pri branjenju osebnih meja, kar je zelo pomembno.

Kdaj nastopi nevarnost, da se ta čustva iz konstruktivnih sprevržejo v uničujoča?

Agresivna čustva postanejo škodljiva, če prestopijo meje, ki so jih postavili drugi. Če rušijo osebno integriteto drugih. Se ne zmenijo zanjo. S tem uničujejo kakovost naših odnosov.

Pišete, da je empatija najboljše zdravilo ob pretirani agresivnosti. A zdi se, da je včasih ne premoremo dovolj.

Naša kultura nam dopušča zelo malo različnih odzivov: lastne otroke nam je dovoljeno samo pohvaliti ali pa kritizirati. Kot da ni vmesnih poti. Empatijo se pogosto razume zgolj kot »popustljivost« in razvajanje. Zato včasih ne upamo ravnati preveč empatično, da s tem ne bi bila omajana naša avtoriteta.

Zato pa se kot pristen dokaz ljubezni pogosto pojmuje vseobsegajoča skrb za otroka. Vi pa opozarjate, da gre lahko pri tem tudi za obliko agresije …

Načinov za vzgojo otroka je na tem svetu zelo veliko. »Modne smernice vzgoje« se med sodobnimi, visoko izobraženimi starši menjajo na približno šest do sedem let. Da pa bi lahko realno ocenili pravi način, moramo vključiti perspektivo otrok in opazovati njihovo obnašanje.

Zdaj že vemo, da nenehno postavljanje otroka v središče pozornosti lahko povzroči manj spretnosti pri določenih socialnih veščinah, takšni otroci so pogosto tudi manj samostojni. Veliko teh otrok se sicer počuti ljubljene, a resnici na ljubo se tako počuti večina otrok na tem svetu.

Starši smo v poplavi nasvetov za ustrezno vzgojo včasih zmedeni …

Mislim, da je eden od najboljših načinov ta, da si vsake toliko časa odgovorite na preprosto vprašanje: ali nekaj počnem zato, ker je to dobro zame in mojo samopodobo, ali pa zato, ker iskreno verjamem, da gre za dobro mojega otroka?

Kako koristne so za otroke številne aktivnosti, ki so na urniku naših šolarjev skoraj vsak dan?

Veliko uspešnih otrok si tako zgradi dobro samozavest, kar je odlično. Težava je v tem, da se ob tem pozablja na njihovo samospoštovanje, ki je tisti pravi temelj za zdravo osebnost. To se zgodi, ker staršev ne zanima, KDO so otroci v resnici, ne cenijo jih zaradi njih samih, pač pa jih obožujejo zaradi njihovih dosežkov in uspehov. Ko ti otroci zrastejo, imajo samo eno oporo: znajo izpolnjevati naloge in dosegati dobre rezultate. To pa jim ne bo pomagalo razviti pristnih socialnih in osebnih odnosov.

»Vsako agresivno obnašanje, ne glede na starost, je treba razumeti kot povabilo, kot prošnjo, da bi bili za nekoga dovolj vredni, da bi si vzel čas in nam prisluhnil.«

Ideal sodobne družbe je mirno in spokojno življenje. Tudi otrokom želimo samo sreče in zadovoljstva, čim manj skrbi, obveznosti, stresa. Je ta želja po »neskaljeni sreči« past, ki jo starši nehote nastavljamo otrokom?

Da, mislim, da je res tako. Verjamem, da je prizadevanje za srečo in popolnost velikanska napaka. Namen življenja je verjetno v tem, da smo večino časa pretežno zadovoljni. Brez presežkov. Živimo in delamo to, kar imamo radi, ljubimo tiste, ki nas spoštujejo, dosežemo nekaj ciljev, ki smo si jih zastavili. Čisto srečo občutimo zelo redko – nenadoma in samo za nekaj trenutkov. To je vse.

Otroci se spopadajo s stresom in številnimi obveznostmi. Verjetno pa bi lahko ves ta stres in skrbi premagali s pravo mero agresivnosti?  

To je zelo dobra ideja. Že desetletja skušamo to spodbujati pri individualni psihoterapiji tistih odraslih, ki niso smeli svobodno izražati cele palete čustev, ker so bili vzgojeni v preveč prijazne in vljudne ljudi. Tudi današnje otroke vzgajamo tako. Najbolj zadovoljni smo, če so tihi, vodljivi, prijazni in vljudni. Hkrati pa postajajo vse bolj depresivni, agresivni in anksiozni.

Ste tudi zato mnenja, da je treba prisluhniti vsakemu agresivnemu vedenju?

Da, vsako agresivno obnašanje, ne glede na starost, je treba razumeti kot povabilo, kot prošnjo, da bi bili za nekoga dovolj vredni, da bi si vzel čas in nam prisluhnil. Sprejmite to povabilo. Zato ne potrebujete posebne izobrazbe, samo dovolj posluha za zgodbo, ki se skriva za takšnim obnašanjem.

 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Thumbnail

Pogled je revija za lažji vsakdanjik sodobnih staršev in je priloga revij Ciciban in Cicido.

Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled.