Kako kuhajo pri Boštjanu Napotniku doma?

AvtorMojca Bogataj

FotoArhiv MKZ, osebni arhiv Boštjana Napotnika

Thumbnail
10 min
  • DELI

Boštjan Napotnik je zagret kulinarični raziskovalec. Svoje utrinke s kulinaričnih vandranj po Sloveniji in svetu objavlja na blogu www.kruhinvino.com. Je tudi avtor dveh kuharic, Kuhinja za prave moške in Orodjarna. Zelo je zadovoljen, če mu s svojimi kuharskimi podvigi uspe razveseliti svojo ženo Tino in dva mala chefa, Jona in Izo.

Kje je odraščal mali chef Boštjan?

V Savinjski dolini. Najprej smo živeli na domačiji moje mame, nato pa od mojega 5. leta v bloku v Nazarjah. Tam so za delavce tovarn zgradili blokovsko naselje in čeprav smo živeli na deželi, je bilo vzdušje popolnoma mestno. Podobno kot v filmu Sreča na vrvici. Okrog blokov je bil vrt, v najemu smo imeli tudi kos njive. Tja smo med počitnicami hodili zalivat in nabirat zelenjavo.

Prva jed, ki ste jo pripravili, je bila verjetno kakšna sladica?

Seveda! S tem se začne. V mojem 5., 6. razredu je bilo popularno jogurtovo pecivo, ki si ga pripravljal na lončke. Mama me je spodbudila in sem se lotil. Dva lončka moke, lonček jogurta, lonček sladkorja, sadje. Sošolec mi je predlagal slano verzijo: ne dodaš sladkorja, ampak kose kakšne klobase, čez naribaš sir … To mi je bilo super: iz iste stvari lahko naredim več variacij! Tako se je začel razvijati moj kulinarični jaz.

Kdaj ste pa začeli zares kuhati?

Ko sem šel od doma, seveda. Ko sem bil v študentskem domu, je bilo treba zares začeti. Drugače sem bil lačen.

Kaj ste študirali?

Najprej sem študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, čeprav sem po gimnaziji hotel priti na AGRFT. Ampak ker sem imel na začetku srednje šole prometno nesrečo, posledično težave z nogo, tudi zdravniško spričevalo za AGRFT ni bilo dovolj dobro. Tako sem pristal na slovenščini in primerjalni književnosti. Bili sta zanimivi, dokler …

… ni prišlo še kaj bolj zanimivega?

Ja. To je bil radio, ki je bil še najbolj zanimiv od vsega. Akademsko kariero sem dal na stran in se na radiu zaposlil. Najprej kot spiker, potem pa kot urednik EPP. Čez nekaj let sem začel delati v oglaševalski agenciji, kjer delam še danes. Tu, v kreativnem poslu, največ štejejo izkušnje. Fino je, da poznaš teorijo, ampak teorije se naučiš tudi preko izkušenj.

Je tako tudi pri kuhanju?

Ja, podobno kot pri kuhanju. Imaš recept, ampak to še ne pomeni, da znaš jed pripraviti, recepta se moraš lotiti s svojimi rokami, s svojo pečico, s svojo posodo, poiskati moraš svoj način.

»Recepta se moraš lotiti s svojimi rokami, s svojo pečico, s svojo posodo, poiskati moraš svoj način.«

Torej pustite, da otroka sama kuhata, ne kuhate skupaj kot družina?

Ne, to pri nas ne gre. Jona in Ize nisem nikoli spodbujal: Daj pridi, boš pa sedaj ti z mano kuhal. Raje počakam, da kdo kaj reče, pa potem z veseljem pokažem. Nikoli nisem imel kakega sistema, da bi ju učil.

Kdaj pa je njiju navdušilo kuhanje?

Jona je v šoli pritegnilo gospodinjstvo v 6. r. in nato še izbirni predmet Sodobna priprava hrane v 7. r. Zelo rad ima spektakularne zadeve. Enkrat je želel narediti idrijske žlikrofe. Delal jih je cel dan, približno 10 ur: skuhal krompir, naredil kroglice, razvaljal testo, oblikoval žlikrofe. Ampak jih je naredil in bil je zelo zadovoljen. Sploh potem, ko smo mu rekli, da je bilo to že za višjo šolo.

Spodbujanje je torej ključno pri učenju kuhanja?

Ja, ne bi imelo smisla, če bi mu z ženo branila, naj ne poskuša.

Je še kaj drugega pomembno?

To, da nimaš predsodkov pri hrani. Ko gremo potovat, jima rečem, naj poskusita jed in naj se potem odločita, ali jima je všeč ali ne. Zdita se mi kar radovedna in to mi je zelo všeč.

Pa ta iskrenost pri njiju deluje vsakič, ko poskušate nove jedi?

Ne. Včasih rajši previdno ne povem vseh sestavin. Tudi jaz kaj zamolčim.

Kaj pa izbirčnost?

Tako kot vsak izmed nas tudi onadva kakšne stvari ne marata: npr. svežega peteršilja, rdeče pese, svežega paradižnika, kisa na solati … Razumem, da je včasih otroku enostavno premočen okus ali pa da mu ni všeč tekstura hrane. Ko je bil Jon mlajši, ni maral graha, ker so mu v ustih ostale lupinice. Z grahovim pirejem ni imel težav.

S čim sta Jon in Iza začela ustvarjati v kuhinji?

S preprostimi zadevami. Gledala sta mene, kako ustvarjam, in potem sta hotela še sama poskusiti. Iza zelo rada peče sladice: za novoletno večerjo, kjer vsak od nas pripravi eno jed, je pripravila sladico v obliki smrekice: več vrst biskvita in jih lično okrasila.

Kdo pa pospravlja po njunih poskusih?

Sama. To pač sodi zraven. Mi imamo zelo majhno kuhinjo – 6 m2. Če hočeš kar koli ustvarjati v njej, mora biti pospravljena. Na pultih ne sme biti ničesar, vse mora biti pospravljeno v omarah.

Kaj pa svetujete staršem – kako naj navdušijo otroke za kuhanje?

Siljenje, naj bo zraven, ko kuhaš, se mi ne zdi smiselno. Če nekaj delate, ga bo že začelo zanimati in bo prišel zraven. Takrat mu poveš: Sedaj mesim, valjam, mešam… Naj iniciativa raje pride z njihove strani.

Ampak taka šola mora potekati eden na enega?

Seveda! Tudi nama z ženo, ko sva v skupni kuhinji začela kuhati, se ni prav dobro obneslo: bila sva si v napoto. Vsak bi rad kaj pri drugem popravil, mu svetoval … Nehote ti dvigne kapo, pa čeprav nočeš. Vsak naj ima čas kuhanja zase, da se mu drug ne vtika v njegovo delo.

Časa pa vedno primanjkuje. Sploh za kuhanje. Kako si vi pomagate pri organizaciji?

Zadnjih pet let, odkar se je začelo popoldansko tekanje po interesnih dejavnosti, planiram tedenski jedilnik. Pripravim ga v nedeljo zvečer ali v ponedeljek zjutraj.

Kaj upoštevate, ko ga sestavljate?

Šolski jedilnik in seznam vsega, kar imamo v zamrzovalni skrinji. Da vem, kaj uporabiti za kosila med tednom in kaj moram še dokupiti. S tem prihranim čas. Ko se tega enkrat navadiš, ni več tuhtanja: Kaj jutri za večerjo?

»Lazanja in musaka sta zakon. Pa stejki. Nad vsem pa je carski praženec.«

In kaj skuhate, če želite otroka razveseliti?

Lazanja in musaka sta zakon. Pa stejki. Nad vsem pa je carski praženec. To je velik dogodek! Še posebej čokoladni. Omaka bolognese in jedi iz zmletega mesa, pečenke, ocvrte piščančke, kremne zelenjavne juhe. Jedi redko ponavljamo, zato jih z veseljem jesta vsakič, ko so na jedilniku.

Katere jedi bi moral otrok znati samostojno pripraviti do konca osnovne šole?

Prav bi bilo, da sam skuha zamrznjene njoke, jih popraži na maslu, doda kako zelišče. Da skuha špagete z omako: nareže čebulo, doda paradižnikovo omako in še kaj. Nariba sir za zraven. Da skuha, speče jajca. Skuha kakšno preprosto juho, speče biskvite, mafine ali pa zrezek in zraven še kako omako.

Bi moral obed povezovati družinske člane?

Seveda. Mi vedno skupaj zajtrkujemo in večerjamo. Takrat ne rešujemo težkih tem. Pri nas kuhinjska miza nikoli ni bila bojno polje. Zdi se mi, da se pri nas nismo veliko kregali glede hrane. Mogoče smo bili pa samo srečkoti. Ker hrana lahko postane jabolko spora. Usklajevanje okusov za isto mizo je res težko. To je cela umetnost …, ampak to je naša vsakdanja realnost. Pomaga, če si nanjo pripravljen.

Sreča je na strani pripravljenih?

Seveda.