Lea Sirk: »Vprašanje je, koliko truda si pripravljen vložiti v uresničevanje svojih ciljev«

AvtoricaNana Kisel

FotoAna Gregorič

Thumbnail
6 min
  • DELI

Leo Sirk in njeno pesem Hvala, ne! zagotovo poznate. Letos je prepričljivo zmagala na Emi — slovenskem izboru za Pesem Evrovizije, in nas maja suvereno zastopala v Lizboni. Kot pravi vsestranska glasbenica in mama dveh deklic: »Po desetih letih pevske kariere je čas, da stopim na oder kot solistka in dam publiki to, kar sem si vedno želela.«

Začniva pri Pesmi Evrovizije. Kot spremljevalna vokalistka ste že dvakrat stali na evrovizijskem odru; leta 2014 ste spremljali Tinkaro Kovač in dve leti kasneje še ManuEllo. Vam je bilo zato lažje?

Res je. Vesela sem, da sem imela kar dvakrat možnost preizkusiti in doživeti Evrovizijo, zato mi je bilo tudi letos precej lažje. Poznala sem način dela, vaj in celotni kontekst tega festivala. Tokrat je bilo drugače le to, da sem stala bližje publiki. (smeh)

Kakšna so bila vaša pričakovanja?

Želela sem si samo to, da bi uživala, doživela eno lepših izkušenj v življenju in to, da si bom resnično znala vzeti te 3 minute zase. Minute, ki jih bom iz srca podarila publiki in ljudem, ki so pesem Hvala, ne! tako vzljubili.

Kako velik oz. zahteven je pravzaprav nastop na takšni prireditvi, kot je Evrovizija, kjer nastopate pred nekajtisočglavo množico, prek TV-ekranov pa vas spremlja kar 300 milijonov ljudi po vsem svetu?

Sam nastop ni zahteven, prav tako nimam več treme. V zadnjih letih me je velikost odra in število ljudi pred njim nehalo omejevati. Tudi sama pri sebi kdaj težko razumem, zakaj je tako, a se mi zdi, da se v trenutku, ko imaš vse pripravljeno in pod kontrolo, neha strah pred nastopanjem. V bistvu me je vse skupaj toliko navduševalo, da sem težko čakala ta trenutek deliti z Evropo in širšim svetom.

Ob vrnitvi s Portugalske ste na Facebooku zapisali, da se je z nastopom v finalu končalo polletno trdo delo. Kdor ni v glasbenih vodah, si težko predstavlja, kaj takšen nastop terja. Kdaj vam je bilo najtežje?

Pesem Evrovizije se je začela že v trenutku, ko sem izvedela, da sem sprejeta na EMO. Začele so se priprave na nastop, vaje s plesalkami, izbira obleke …, potem pa se je, po moji zmagi, vse to kar nadaljevalo. (smeh)

Ker se predstavljaš pred nekajmilijonsko publiko, pa tu ne gre samo za nastop, plesne vaje in izbiro obleke. Poleg promocije ti vzamejo veliko časa tudi številni intervjuji, promocijski koncerti. Tako sem v marcu en teden preživela na Portugalskem, kjer sem snemala evrovizijsko razglednico. V aprilu pa sem v slabih treh tednih nastopila v Izraelu, Amsterdamu in Madridu.

Seveda so me ves ta čas doma še čakale dogovorjene obveznosti – nastopi z bendom v oddaji Zvezde plešejo, pa že vnaprej dogovorjeni nastopi, moji učenci v glasbeni šoli in seveda moja družina – in ravno to je bilo najtežje. V tednih pred odhodom res nisem imela toliko časa za družino, kot bi si želela. Ampak me razumejo in so moji največji podporniki, tako da smo skupaj prebrodili tudi te mesece, četudi smo bili daleč stran. Danes se vse da, če je volja.

Ob zmagi na Emi ste povedali, da je bila vaša hči presenečena, da ste zmagali. Njej se je zdela bolj »primerna« pevka v roza obleki, Lara Kadis. Vam veliko pomeni, da otroka spremljata vaše delo?

Seveda. To je del našega življenja in prav je, da vesta, kaj njuna mama počne.

Kdo je vaš najljubši kritik?

Vsaka kritika je dobrodošla, če je konstruktivna. Le tako se lahko v življenju učimo in napredujemo. Vsekakor pa se o glasbi veliko pogovarjava s svojim partnerjem [Gaber Radojevič].

Hitro prepozna kvaliteto in prav tako hitro zazna nekaj, kar je dolgočasno. Pesem, ki jo sestavim, najprej sliši on in takoj pove, kaj ja in česa ne.

Ste lastnica glasbene šole Cirque. Kaj je pri vzgoji mladega glasbenika najbolj pomembno?

Pomembno se je zavedati, kaj si resnično želiš, kakšne so tvoje ambicije in koliko truda si pripravljen vložiti v uresničevanje svojih ciljev. Kot učiteljica sem zelo zahtevna, vendar svojih učencev ne učim le petja, temveč jih učim, kako postati glasbenik, kako dojemati glasbo in na kakšen način se lahko izražajo z njo.

Kaj žene mlade glasbenike? Jim je dovolj uživanje v glasbi ali nemara tudi blišč in slava?

Veliko jih k meni pride po znanje in izkušnje, se pa najde tudi kakšen, ki mu je v prvi vrsti pomembno to, da ga ljudje prepoznajo na ulici. A s takimi zelo hitro opravim, saj s tem že v začetku pokažejo, da nimajo vsebine, s katero bi lahko ustvarjala.

Lea Sirk

Na Glasbenem konservatoriju v Ženevi ste študirali flavto, predčasno diplomirali z odliko in čez dve leti še magistrirali. Pa vendar je petje vaša strast, kako to?

Flavto sem izbrala, ker sem se jo učila v glasbeni šoli. Imela sem namreč odlično profesorico, ki me je znala spodbujati in motivirati. Zame je bilo pomembno, da grem študirat glasbo, vendar sem vedela, da ne bom igrala flavte vse življenje, ker me je nekoliko omejevala.

Rada namreč improviziram. Vsekakor sem med študijem flavte zelo dobro spoznala sebe. Na akademiji so me začele zanimati različne glasbene zvrsti in nisem se najbolje znašla v klasični glasbi. Ne predstavljam si, da ne bi imela glasbene izobrazbe, ker delujem kot studijska glasbenica, snemam spremljevalne vokale, druge instrumente in svojo glasbo. Moja izobrazba mi veliko pomeni in ne bi mogla biti le pevka, ki interpretira skladbe drugih glasbenikov.

Ste razmišljali, da bi po letih bivanja v tujini tam tudi ostali?

Po končanem študiju sem dobila zelo laskavo ponudbo za delo v tujini, ampak sem kmalu ugotovila, da je moje srce doma. Da je moja glasbena pot drugje, daleč od klasike in flavte. In še danes ne obžalujem te odločitve.

Rada imam svojo družino, domače okolje in mislim, da prostor, v katerem ustvarjam, ni omejitev, tudi za uspeh izven naših meja. Bolj je pomembno to, da sem v okolju, ki me navdihuje.

»Rada imam svojo družino, domače okolje in mislim, da prostor, v katerem ustvarjam, ni omejitev, tudi za uspeh izven naših meja.«

Za slovenske izvajalce ste napisali več kot 30 pesmi. Verjetno je za tistega, ki od glasbe živi, širina zelo pomembna?

Nisem še preštela vsega, kar sem napisala, je pa pesmi najbrž še enkrat toliko. Približno 10 skladb na leto naredim tudi za svoje učence, ki tekmujejo po otroških festivalih. To je tisto, kar me dopolnjuje in izpopolnjuje, da lahko rastem in se učim. Tudi na svojih napakah.

Pojete že od mladih nog in sodelovali ste že na mnogih festivalih in tv-oddajah. Je pojavljanje na televiziji pomemben del pri gradnji glasbene kariere?

Absolutno. Vsak nastop je pomemben. Le prek izkušenj lahko glasbenik najde svoj glas in se izbrusi v izvajalca, ki potem publiki zares da tisto, kar želi.

Pred Emo in Evrovizijo smo za vas navijali v oddaji Znan obraz ima svoj glas. To je verjetno svojevrstna izkušnja. Kako ste doživljali šov?

Oddaja Znan obraz ima svoj glas je bila res velika preizkušnja zame. Velik izziv, ki mi je vsekakor dal obilico televizijske kilometrine in izkušenj, za katere nisem nikoli mislila, da se lahko zgodijo.

Ni se lahko vsak teden preobraziti v drug lik, ujeti njegovo bistvo in dodelati dober nastop. Ampak ko je nuja, človek naredi neverjetne stvari. (smeh) In potem se vse skupaj kar sestavi.

Katera preobrazba vam je bila najljubša in katera najbolj zaguljena?

Najbolj so mi ostale v spominu priprave na Eminema. Kar nekaj noči sem bedela in se učila kilometre dolgega besedila, ki ga je bilo treba usvojiti v le nekaj dnevih. Najbolj odmevna pa je bila vsekakor preobrazba v lanskoletnega Evrovizijskega zmagovalca, Salvadorja Sobrala.

To je bila prva imitacija, ki sem jo imela. Soočila sem se z več izzivi hkrati: portugalščina, ki jo obožujem, saj je zelo lep jezik. Ampak v tednu dni se naučiti besedila in izgovarjave, ni tako preprosto. Potem se moraš čim bolj približati barvi glasu in načinu Salvadorjevega petja, ki je precej specifičen. Ko vse to vsaj nekako združiš, pa še njegovo gibanje in geste …

»Moji hčerki vesta, da obožujem petje in najlepše je, kadar prepevata z mano.«

Takšni projekti so za vas, ki ste mama majhnih deklic, precej zahtevni, kajne? Kako usklajujete poklicne in družinske obveznosti?

Začela sem se zavedati, kaj so moje prioritete, in da je edina stvar, ki je vredna skrbi, moja družina. Na oder grem neobremenjena, ker se zavedam, da počnem tisto, kar me osrečuje, in glasba zame ni zgolj služba. Nikomur se mi ni treba dokazovati, niti sebi niti družini. Moji hčerki namreč vesta, da obožujem petje in najlepše je, kadar prepevata z mano.

Kadar sem prosta, skupaj kuhamo, gremo na sprehod ali pa me spremljajo na mojih koncertih. Gaber je tonski mojster in oblikuje zvok na koncertih, najini hčerki pa sta radi z nama in se vedno znajdeta, ko ju vzameva s sabo na koncerte.

Glede na to, da sta vajini deklici obkroženi z glasbo, že kažeta zanimanje za glasbeno ustvarjanje?

Obe prepevata in obiskujeta mojo šolo, vendar ju ne poučujem jaz. Obožujeta oder in zanju je nastopanje tako naravno kot zame.

Kot rečeno, v vseh letih vaše glasbene poti ste sodelovali z mnogimi znanimi glasbeniki, zdaj pa je čas za solo pot. Takoj po vrnitvi iz Portugalske ste začeli s slovensko turnejo. Kakšni so občutki?

Že pred vrnitvijo s Pesmi Evrovizije sem se zelo veselila turneje. Vsak nastop je drugačen, ampak uživam vedno znova, ko lahko stopim na oder in dam publiki tisto, kar želim. Pridite na kakšen koncert, pa boste videli, kako res super se imamo! (smeh)

In ko končate z vsemi obveznostmi, se boste odpravili na zaslužen dopust?

Letos bom dopust kar vkomponirala v delo. Do septembra se bom na delo vozila z dopusta.

Boste na dopustu kaj brali? Če ja, nam zaupate, kaj?

Zagotovo bom za sprostitev našla katero od zgodb velikih umetnikov. Imate kakšen predlog?

Seveda: http://www.mladinska.com/poletno_branje

Intervju je bil objavljen v reviji Pogled za starše

Thumbnail

Pogled je revija za lažji vsakdanjik sodobnih staršev in je priloga revij Ciciban in Cicido. Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled.