Z Ivom Boscarolom o prihodnosti (in malo tudi o knjigah)

AvtoricaTina Torelli

Fotoosebni arhiv

Thumbnail
10 min
  • DELI

Iva Boscarola sem za revijo Reader’s Digest nazadnje obiskala pred sedmimi leti. S Taurusom sva poletela nad Nanos, z Virusom sva strmoglavila nad Sočo, Panthera se je šele rojevala, na polici sta bili dve Nasini nagradi, rojeval se je nov dan. Vzhajala je nova doba! »Kako boš pa kable speljal v nebo,« so norca spraševali normalni ljudje. Kablov Ivo Boscarol ni speljal le v tretjo dimenzijo, temveč tudi naprej v četrto in naravnost v peto industrijsko revolucijo. V sedmih letih skomin je v ne le več ajdovskem podjetju umrla znanstvena fantastika, umrle so sanje, in zgodila se je fantastična resničnost.

Semena zamisli o nadaljevanju filma Peti element, le da brez Brucea Willisa, ker bodo zračni taksiji v končni fazi brezpilotni, je Ivo sedem let trosil na različnih konferencah in predavanjih, dokler niso na vrata Pipistrela potrkali možje z Uberja. Toda če se je prvi Peti element odvil v 23. stoletju, se drugi del vrača nazaj v prihodnost leta 2025. »Pojdite na letališča in poslikajte letala, ker so stvar preteklosti,« otrokom rad reče največji slovenski vizionar. Resno?

Zelo resno. Prav slovenski Pipistrel je namreč znatno pripomogel, da se letalstvo v zadnjih letih zelo hitro spreminja. Že leta 2020 bo Pipistrel svoje mestno zračno plovilo predstavil na svetovni razstavi Expo v Dubaju in pet let pozneje bodo zračni taksiji začeli obratovati v petih svetovnih metropolah.

Od časov, ko je Ivo krila svojega prvega motornega zmaja uvozil iz Italije kot šotor ter zobnike kot slamoreznico, je preteklo precej poglavij zgodovine. Ajdovski Pipistrel z Ivom Boscarolom na čelu je svetovno aviacijo pošteno postavil na glavo, a roker po duši je bil, je in bo ostal – upornik.

Nekoč ste mi rekli, da je testiranje letal vaša najhujša droga. Boste prvi testirali tudi svoj zračni taksi?

Ti časi, ko sem lahko sam testiral nova letala, so žal mimo. Za testiranje tipov letal, kakršna izdelujemo zdaj, so potrebne licence, ki jih jaz nimam. Pa ne gre le za nove tipe letal – za nov tip letenja gre. Otrokom pravim, naj gredo na letališča in si poslikajo letala, da bodo nekoč vedeli, kako so bila ta videti v dvajsetih letih 21. stoletja.

Kakšna bodo letala prihodnosti?

Letala prihodnosti ne bodo več potrebovala letališč, ker bodo vzletala in pristajala navpično in ker bo “letališče prišlo k tebi na dom”. Letalstvo prihodnosti ne bo več uničevalo narave, letal ne bomo slišali in ta za sabo ne bodo puščala ogljikovih sledi.

Krila bodo izginila, vzgon bo omogočila površina trupa, letala bodo imela več propelerjev in bodo nasploh videti precej drugače. Ja, električni pogon je marsikaj spremenil – da je tako hitro zaživel in da se letalstvo nasploh tako hitro razvija, pa ima zasluge predvsem Pipistrel.

To so k sreči razumeli tudi regulatorji zakonodaje, ki so bili še do nedavnega naša najhujša zavora, zdaj pa z zakoni že prehitevajo industrijo. Naše inovacije so za sabo potegnile razvoj mnogih področij, pozitiven pritisk pa na nas vršijo tudi naši kupci, ki že leta sprašujejo, koliko časa bodo še morali hoditi na letališče, kdaj bodo letala avtonomna in kdaj bodo njihovi telefoni znali pilotirati letalo.

»Letalstvo prihodnosti ne bo več uničevalo narave.«

Kako se bo v prihodnjih letih torej spremenil mestni promet?

Tretja dimenzija omogoča desetkrat več plovil na istem tlorisu kot dve dimenziji, zato se bo promet zredčil. Prevoznih sredstev ne bomo več kupovali, bomo pa z njimi upravljali, saj nam bodo na voljo kot storitev.

Če danes živiš v Dubaju ali Los Angelesu ali, še huje, v Delhiju, potrebuješ vsak dan dve uri, da prideš od točke A do točke B. Z zračnim taksijem boš od domače do službene stolpnice potrebovala 5 do 7 minut. Vidljivost v mestih bo boljša, in ker električni pogon ne segreva ozračja, bodo temperature nižje, tudi hrupa bo manj.

Vse našteto ima tolikšne prednosti, da jih je kar težko predvideti. Danes ljudje denimo velik del svojega premoženja vložijo v pločevino namesto vase, in to se bo radikalno spremenilo.

Imate konkretne podatke o spremembah, ki jih navajate?

Lani na primer je na Uberjevi konferenci v Dallasu župan povedal, da so že ustavili projekt gradnje štirih gigantskih podzemnih garaž v središču mesta in so se namesto tega raje dogovorili z Uberjem za sponzorstvo prevozov. Tako se zdaj vsi, ki se z obrobja mesta vozijo v službo, z Uberjem vozijo zastonj.

Danes se mladi raje kot za nabavo odločajo za storitev, saj jim tako ostane več denarja za življenje. Toda ker ljudje vseh teh ozadij ne poznajo, mislijo, da je Uber nekaj slabega. Naši letalniki bodo v končni fazi brezpilotni, kar pomeni, da bo uporabnik zvečer enostavno naročil prevoz za naslednji dan.

Seveda bo sprva šlo za kombinacija navadnega Uberja in zračnega plovila, ker bo gradnja infrastrukture nastajala sproti. Projektu Uber Elevate se je vključilo pet velikih mest, ki bodo leta 2025 že imela platforme za zagon naše ideje. O teh stvareh sem kar sedem let govoril tu in tam, dokler se projekt ni zdel več tako futurističen in ga je zagrabil Uber, obenem pa je vse, kar trenutno počnemo, le začetek – moja končna ideja je prevoz od okna do okna.

»Moja končna ideja je prevoz od okna do okna.«

Ste prevečkrat gledali Peti element?

Kar je bilo še včeraj znanstvena fantastika, je zdaj resničnost. Če bi mi pred tridesetimi leti nekdo rekel, da bom imel v taki škatlici vse (pokaže na telefon, op. a.), da bom lahko z njo kontaktiral s komer koli na svetu, da bom s to zadevo lahko človeka poslikal, fotografijo tu razstavil na bite in jo na 50 tisoč naslovih že naslednji hip sestavil nazaj, bi mu tudi rekel, da je usekan.

To, kar uporabljamo danes, je praktično dvodimenzionalna teleportacija, manjka nam le še tridimenzionalna, ki je, kot pravim jaz, zadnja faza mobilnosti. Ko se bo to zgodilo, ne bomo več potrebovali niti Uberja niti Pipistrela, dogaja pa se tako hitro, da bi morali danes v vrtcih in osnovnih šolah že učiti otroke, kako se obvarovati pred negativnimi vplivi tehnologije.

Dandanes se stroji učijo milijonkrat hitreje kot človek, strojno učenje pa je tako hitro, da mu človek ne more niti slediti. Ko bodo stroji pogruntali, da bistveno laže komunicirajo med sabo na bitni kodi kot prek ljudi, se bodo začeli učiti sami in ljudje se bomo morali tega obvarovati. Žal se tega ne zavedamo.

Vi se.

Seveda se tisti, ki s tem delamo, tega prekleto dobro zavedamo. Danes imamo toliko različnih možnosti, a ker so v interesu velikih, ne pridejo na dan, posledica tega pa je, da se zavira razvoj in človeštvo ropa možnosti, da bi se na nevarnosti razvoja pravočasno pripravilo.

Ko bomo namreč računalniku dovolili, da se uči sam, in bomo ta računalnik vgradili v robota, nas ne bo več potreboval. Sam si bo izbiral cilje. Sam se bo odločal. Vedeti moramo, da to zagotovo prihaja. RoboCop je danes že resničnost.

So ljudje, ki vidijo v prihodnost. Njihove vizije upodablja znanstvena fantastika. Tudi vi ste očitno polovili sporočila.

Zato pa pravim, da sem zadnja leta najbolj žalosten človek na tem svetu, ker so mi ukradli Jamesa Bonda. Včasih sem namreč sanjal o tem, kaj vse me čaka v prihodnosti, ker sem šel gledat Bonda, ki je že imel mobilni telefon. Danes pa je vse res. Danes ni več pravljic. Ni več znanstvene fantastike. Danes zelo težko sanjam o čemer koli, kar ni že narejeno. Meni so ukradli sanje.

Problem je, da je človeštvo prišlo do faze, ko je zelo težko razviti nekaj novega in kar ne bi imelo potencialno uničujočega rezultata. Včasih si naredil sekiro, z njo si lahko sekal drva in z njo si lahko tudi ubil človeka. Ko si izdelal kalašnikovko, si jo moral držati v roki in se odločiti, da boš ustrelil. Danes se kalašnikovka sama odloči, na koga bo streljal. To je razlika.

»Danes zelo težko sanjam o čemer koli, kar ni že narejeno. Meni so ukradli sanje.«

Je z Zemljo konec ali je še kakšna rešitev?

Rešitev je, a očitno ni v interesu tistega, ki poganja svetovno gospodarstvo. Štos je v tem, da je narediti elektrarno na plavajočih otokih plastike sredi oceana in seliti energijo na celino bistveno ceneje kot zgraditi hidroelektrarno.

Zakaj nihče ne zgradi te sežigalnice in ne proizvaja elektrike? So interesi avtomobilske industrije, proizvajalcev elektrike in nafte res tako močni? Industrijska revolucija 4.0 je danes že preteklost. Zdaj se moramo osredotočiti na industrijsko revolucijo pet in šest, ampak če ne bo petka zasnovana tako, da bo vrnila človeštvu vrednote in obvarovala Naravo, mi šestke kot človeštvo sploh ne bomo dočakali.

Človek brez narave ne more preživeti, in če bo šlo tako naprej, bo narava reševala samo sebe.

Kaj bo v tem čudnem svetu največji izziv projekta Uber Elevate?

Ker bodo letala brezpilotna, bo naš največji izziv internetna varnost ali cyber security. Pomislite, da je nad Londonom v zraku pet tisoč plovil in da nekdo vdre v sistem. Vseh pet tisoč jih lahko vrže dol.

In kako bodo to sprejeli ljudje?

Tudi to je velik izziv. Mi smo edini na svetu, ki ne le govorimo o električnem letalstvu kot vsi drugi, ampak ga že enajst let prodajamo. Vemo, kako ga ljudje sprejemajo, poznamo dejanske probleme pri uporabi in še marsikatero znanje imamo, ki ga nima nihče od naših konkurentov.

Sam sem verjel v električno letalstvo že pred petnajstimi leti – ljudje so se mi smejali in me spraševali, kje bom našel tako dolge kable. Niso verjeli v baterije in veliko jih še danes ne verjame. Pomembno je, da verjamemo mi v podjetju Vertical Solutions, da trdno verjamemo v naša zračna plovila VTOL.

Tu je 65 znanstvenikov z vsega sveta, katerih vera je enako močna kot moja. Konec koncev bomo ustvarili leteče računalnike in to bo za aviacijo kvantni skok. Toliko je novega na tem področju, da kar cvetimo. V tem je toliko energije, da ni res.                    

Torej spite še manj kot nekoč?

Podnevi tu in tam malo pospim, da lahko ponoči delam.

Potem nimate časa za branje?

Tako sem zasut s projekti, da knjige žal čakajo boljše čase. Uspe mi prebrati le tiste, ki pišejo o meni. Zadnja taka je bila The Hidden Champions. Ogromno mi pomeni tudi knjiga, ki sem jo napisal sam, torej NASA Blog. V njej sem opisal, kako sem doživljal proces, mesece in leta truda in prizadevanj, ki so dosegli vrhunec v enem samem dogodku.

Letos mineva sto let od Cankarjeve smrti. Kakšen je vaš odnos do Cankarja?

Kot otroku in najstniku mi je bil veliko bliže Jules Verne, njegova dela sem kar požiral. S Cankarjem pa nisva imela in še vedno nimava prav veliko skupnega razen tega, da si tudi jaz rad privoščim skodelico kave in da tudi jaz mislim, da smo Slovenci še vedno narod hlapcev.

Thumbnail

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest

Naročite se ›