Se dovolj smejete?

AvtoricaDarja Divjak Jurca

FotoUnsplash in Shutterstock

Thumbnail
8 min
  • DELI

Kdaj ste se nazadnje pošteno in na glas nasmejali? Ob ogledu komedije? Branju zabavne knjige? Ob sodelavčevem opisovanju hecne prigode? V družbi prijateljev? Šefovi šali, a to bolj iz vljudnosti? Smeh je ena najbolj prvinskih oblik vedenja, novejše raziskave nevroznanosti pa razkrivajo, da marsikatero sprejeto dejstvo o smehu ne drži in da pravzaprav poznamo dve obliki smeha. Nobenega dvoma pa ni, da je smeh koristen. Se torej smejite dovolj in na pravi način?

Včasih je veljalo, da se smejemo le ljudje, vendar profesorica Sophie Scott, britanska nevroznanstvenica (ki je, mimogrede, tudi stand-up komičarka), pojasnjuje, da to ne drži. Smejejo se tudi drugi sesalci, denimo šimpanzi, psi in celo podgane. Pri podganah je smeh povezan z žgečkanjem – da se podgane smejejo, je odkril psiholog Jack Panksepp v devetdesetih letih, je pa za to potreboval posebno opremo, saj se podgane smejejo s tako visokimi toni, da s prostim ušesom tega ne zaznamo.

Poleg žgečkanja je smeh pri živalih praviloma vedno povezan z igro in interakcijo. S smehom živali pokažejo zadovoljstvo in krepijo medsebojne vezi. Pravzaprav tudi pri človeku ni veliko drugače. Raziskave kažejo, da je kar tridesetkrat večja možnost, da se bomo smejali, če smo v družbi, kot pa sami. In če pomislimo na iskren neustavljiv krohot, ki nas včasih popade, ko se nam trese vse telo in proizvajamo prav čudaško nenavadne zvoke, zlahka verjamemo, da se je tudi pri človeku smeh razvil iz vokalizacije pri igri. Prvinski smeh je precej bolj podoben živalskim glasovom kot govoru. Ste v dvomih? Oglejte si tole in se spomnite:

Dve vrsti smeha

Kar ste si ravno ogledali, je prva od dveh vrst smeha: prvinski, nehoten smeh. Ko nas popade, ga ne moremo zadržati in se le stežka umirimo. Druga vrsta pa je zavestni družabni smeh, ki je sestavina komunikacijskega akta, zavesten del interakcije, pogovora med ljudmi. Vljudni družabni smeh ima popolnoma drugačno nevrobiološko osnovo kot nehoteni smeh. Z njim ljudem pokažemo, da jih razumemo, se strinjamo z njimi, da pripadamo isti skupini, da smo jim naklonjeni.

Smejemo se torej človeku, ne pa tistemu, kar je povedal. Raziskava, v kateri so več kot tisoč ljudi opazovali med smehom v njihovem naravnem okolju, je namreč razkrila, da se šali oziroma vsebini povedanega smejimo le v desetih do dvajsetih odstotkov primerov. Smeh je torej način komunikacije, ne odziv na vsebino – nekakšen signal, da je sogovornik pomembnejši od same teme pogovora. Tovrsten smeh je torej predvsem oblika družabnega vedenja, vendar to ne pomeni, da je prisiljen (no, včasih tudi).

Tridesetkrat večja možnost je, da se smejemo v družbi.

Možgani prepoznavajo obe obliki smeha

Nehoten smeh traja dlje, glasovi so višji, močneje stiskamo zrak iz pljuč, proizvajamo žvižgajoče glasove. Zavestni smeh je bolj nadzorovan, umirjen, več je nosljajočih glasov. Toda razlike ne zaznavajo le ušesa, temveč možgani, ki se odzovejo popolnoma drugače, ko slišimo nehoteni ali zavestni smeh. Pri nehotenem smehu se pri poslušalcih aktivirajo predvsem deli možganov za sluh, saj slišimo glasove, ki jih navadno ne slišimo v drugih kontekstih – možgani pospešeno procesirajo »redke« zvoke. Pri poslušanju zavestnega družabnega smeha pa so aktivni predvsem deli možganov, povezani z mišljenjem in razbiranjem čustev. Razmišljamo, kaj sogovorniku roji po glavi in kaj nam sporoča. Smeh namreč ljudje vedno poskušamo razumeti v kontekstu, zanima nas, zakaj se nekdo smeji. Starejši ko smo, prej prepoznamo zavestni družabni smeh, saj smo tudi bolj izkušeni v družabnih interakcijah.

Smeh je nalezljiv

Mislim, da smo vsi že doživeli napad smejalnega virusa, ki se širi od človeka do človeka, pri čemer morda le del omizja ve, čemu se smejejo, drugi pa se smejejo smejočim. Da je smeh nalezljiv, potrjuje tudi znanost: celo med slikanjem možganov, ki res ni prav zabavna dejavnost, je videti, da se možgani začnejo odzivati na zvočni dražljaj smeha, obrazne mišice pa se začnejo pripravljati, da bodo popustile pod napadom smejalnega virusa. Zanimivo pa je, da je očitno večna verjetnost, da bruhnemo v smeh v družbi znanega človeka kot popolnega neznanca, kar le še potrjuje, da je pri smehu socialni kontekst zelo pomemben. Ugotovili so tudi, da mlajši ko smo, prej bruhnemo v smeh, nehoteni prvinski smeh pa naj bi bil tudi bolj nalezljiv od zavestnega.

Smeh je dober za odnose

V obsežni študiji zakonskih parov so spremljali, kakšno vlogo ima smeh v odnosu. Zakoncem, ki so bili skupaj v prostoru, so postavljali neprijetna vprašanja, ki pri človeku običajno povzročijo stresne odzive. Kaj vam gre pri ženi najbolj na živce? Česa pri ženi ne prenesete? Pari, ki so vprašanja sprejeli s smehom in torej s pozitivni čustvi, so kazali bistveno manj izrazite telesne znake stresa, hkrati pa se je ob dolgoročnem spremljanju izkazalo, da so bolj zadovoljni s svojo partnersko zvezo, ki je tudi trajnejša. Če se lahko skupaj smejimo, preživimo, kar je še en dokaz, da je smeh prvinski evolucijski mehanizem, ki smo ga razvili za krepitev medosebnih stikov, vzbujanje pozitivnih čustvev in izboljševanje počutja.

Smeh je zdrav, ne pripomore pa k izgubi kilogramov

O smehu je bilo povedanega marsikaj, tudi to, da naj bi nam pomagal hujšati. Če se zaradi dobrega krohota odpoveste teku ali telovadbi, se boste verjetno res počutili enako dobro ali celo bolje, pri kalorijah pa se to ne bo zelo poznalo. Smeh res dvigne porabo energije in srčni utrip za 10 do 20 odstotkov, vendar bi se morali neprekinjeno smejati kar 10 do 15 minut, da bi porabili dodatnih 10 do 40 kalorij. Da bi se odkupili za tablico čokolade, bi se torej morali krohotati kar tri ure skupaj.