Zakaj kršimo pravila

AvtoricaMarinka Pušlar

FotoShutterstock

Thumbnail
7 min
  • DELI

Večina ljudi, ki jih poznam, je zase prepričanih, da so pošteni, iskreni in odkriti. A tudi najbolj pošteni izmed nas se tu in tam zlažemo, goljufamo ali majčkeno priredimo kako pravilo …

Skoraj tridesetletna sem še vedno delala na študentsko napotnico, čeprav že dolgo nisem imela več statusa. Govorila sem si, da se mora človek pač znajti. Da ne morem živeti od zraka. Da je treba nekako zaslužiti, tudi če nimaš redne službe.

Če tudi vi včasih kršite pravila, boste razumeli, zakaj se imamo za poštene in spodobne ljudi, čeprav vsak dan goljufamo, se zlažemo ali na kak drug, razmeroma neškodljiv način kršimo pravila. V trgovini se postavimo v vrsto za do pet izdelkov, čeprav jih imamo v košarici osem, v službi se ne registriramo, ko skočimo na kavo, smuknemo na avtobus, ne da bi plačali …

Raziskovalci, ki so preučevali te vsakodnevne prestopke in prekrške, so prišli do ugotovitve, da nas vanje ne sili kakšna naša osebnostna poteza, pač pa konkreten položaj. Saj veste, priložnost dela tatu. Pravila kršimo v določenih okoliščinah in določenih razpoloženjih, v drugih pa ne.

Ker smo ustvarjalni?

Ko sta raziskovalca z Univerze Harvard pred leti razmišljala o kršenju pravil, sta pomislila, da morda obstaja povezava med višjim inteligenčnim količnikom in nagnjenostjo h goljufanju. Toda ugotovili so, da bistrost ni v sorazmerju z nepoštenostjo, zato pa to velja za ustvarjalnost. Ko so zaposlene v neki oglaševalski agenciji postavili pred različne moralne dileme, so bili tekstopisci in oblikovalci veliko bolj pripravljeni kršiti pravila kot računovodje. Bolj ko si ustvarjalen, laže in hitreje prilagodiš in dopolniš zgodbo, da zakriješ nepošteno vedenje. Rezultate si preberite tu.

Zakaj ste torej v službi izmaknili zavitek papirja za tiskanje? Moj prijatelj pravi, da si tako vzame plačilo za to, da prenaša tečnega šefa in da tega ni v opisu njegovega delovnega mesta. Prijateljica svojima otrokoma na službenem tiskalniku natisne vse seminarske naloge. Njen izgovor je, da je ta strošek za podjetje zanemarljiv. Tako ustvarjalni tipi »preoblikujejo« resnico.

Ker smo v očeh drugih večji frajerji?

Zamislite si dva računovodja, ki opazita sumljivo postavko v knjigah. Prvi kršitev vzame resno, drugi samo zamahne z roko. Kdo je večji frajer? Ko so to vprašanje zastavili prostovoljcem v neki študiji, je večina izbrala drugega računovodjo. Močni in vplivni kršijo pravila ‒ če torej kršite pravila, ste videti večji frajerji.

Toda v določeni točki nas prevzemanje tveganj pripelje do nerazumnih dejanj, lahkomiselnosti ali brezobzirnosti. To lahko povzroči »moralno otopelost«. Samo pomislite na Steva Jobsa, pokojnega direktorja računalniškega velikana Apple, ali na kolesarja Lancea Armstronga, ki je kar sedemkrat zmagal na Dirki po Franciji, a je moral na koncu vseh sedem naslovov vrniti, ko so mu dokazali uporabo nedovoljenih snovi.

Strokovnjaki so ugotovili, da je tudi bogastvo eden od dejavnikov, ki prispeva k večji »moralni fleksibilnosti«, in to velja tako za moške kot za ženske. V neki ameriški študiji so ugotovili, da so v igri, kjer je bilo mogoče zaslužiti 50 dolarjev, štirikrat pogosteje goljufali ljudje, ki zaslužijo več kot sto petdeset tisoč dolarjev na leto, kakor ljudje, ki so zaslužili manj kot petnajst tisoč dolarjev na leto. Bogati so veliko bolj poredko ustavljali pešcem na prehodih za pešce kot manj premožni vozniki. To pravilo je veljalo celo, kadar so ljudje igrali vloge ‒ se pravi, tudi če v resničnem življenju niso bili bogati.

Zaradi družbenega pritiska?

Grški filozof Platon je trdil, da je morala večna in da so vrednote objektivne in univerzalne, saj veljajo za vsa razumna bitja na svetu. Obstaja pa tudi drugačen pogled, namreč da so moralne vrednote del človeške konvencije. Osnovni občutek za to, kaj je prav in kaj narobe, je prirojen, a se izpopolni v skladu s kulturo našega okolja. Če si naše pleme na računalnike nalaga piratsko glasbo, prodaja sumljive delnice ali sprejema podkupnine, je veliko verjetneje, da bomo tudi sami počeli enako ali pa bomo vsaj ščitili svoje rojake, ki to počnejo.

Da izenačimo pogoje?

Recimo, da ste videli, kako je nekdo prevozil rdečo luč na semaforju. Ali pa je vaš sodelavec dobil povišico, potem ko je popival s šefom, vi pa ste cele mesece garali in ostali praznih rok. Precej verjetno je, da boste začutili željo, da bi se maščevali ali pa vsaj »izenačili pogoje«.

Leslie John, raziskovalka z Univerze Harvard, je z dvema sodelavcema preizkušala občutek za poštenost; prostovoljcem je povedala, da drugi v sobi dobijo več denarja kot oni za pravilne odgovore na testu splošne razgledanosti. Uganete, kaj se je zgodilo? Skupina, ki je sama sebe dojemala kot oškodovano, je več goljufala kot tisti, ki so verjeli, da so vsi enako plačani.

Sklep

Resnična nevarnost pri kršenju pravil je učinek snežne kepe. Kolesarski šampion Lance Armstrong si je morda rekel: Samo enkrat bom vzel tole poživilo, saj ne bo nihče vedel. In potem, ko ga niso odkrili, si je morda rekel: No, prav, mogoče samo še enkrat. Če neko pravilo stalno kršimo in nas nikoli ne zalotijo, bomo z lažjim srcem zaobšli še kakšno drugo pravilo.

In kako si lahko pomagamo?

Edini pravi odgovor je ‒ samozavedanje. Spoznajmo sami sebe in prevzemimo odgovornost za svoje vedenje. Če se bomo v trenutku, ko se pripravljamo na to, da bomo kršili pravilo, vprašali, kaj lahko naše dejanje potegne za seboj, je veliko manj verjetno, da bomo to storili. Starodavna budistična modrost (našla sem jo v večni uspešnici Roberta Fulghuma, Gorela je, ko sem legel nanjo) pravi takole: Vse, kar moraš vedeti, je, da je trava mokra, kadar dežuje. (Če torej dežuje ali smo pravkar zalili travo, pazimo, da nam ne spodrsne. Če nameravamo prevoziti dvojno črto ali pijani sesti za volan, se zavedajmo, da nam sledi bodisi zajetna globa bodisi dosmrtna slaba vest, ker smo ogrožali sebe in druge.)

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest