Knjižna priporočila Sama Ruglja

Fotoosebni arhiv

Thumbnail
8 min
  • DELI

Samo Rugelj je publicist, urednik, založnik in ljubiteljski pohodnik. Pred kratkim je izdal knjigo Triglavske poti, mešanico potopisa, eseja in osebnih spominov, ki je hkrati tudi svojevrstna oda naravi in prijateljstvu. Tu je seznam knjig, ki jih priporoča v branje.

Drago Jančar: Postaje

Skoraj hkrati s četrtim kresnikom, ki ga je za svoj roman In ljubezen tudi prejel Drago Jančar, je kot najnovejša knjiga potopisne zbirke S poti (ki je dobila svoj logotip) izšla še Jančarjeva zbirka potopisnih spisov iz obdob­ja od leta 2000 do leta 2013, ki je na koncu začinjena še s šestimi kratkimi zgodbami s prepoznavno geografsko konotacijo.

Besedila so različnih tipov in so nastala ob raznih spodbudah; nekatera so že bila napisana in objavljena ob različnih priložnostih, denimo ob bivanju v različnih pisateljskih rezidencah, ob Jančarjevem srečevanju z njegovimi sodobniki ali ob pripetljajih ob izhajanju njegovih knjig, druga so v tej knjigi objavljena prvič.

Jančar se v njih kaže kot pronicljiv, bistroumen opazovalec in komentator sveta, v katerega vstopa, ter ljudi, ki jih srečuje. Aktualni trenutek posameznega dogodka, srečanja ali opažanja zna postaviti v širši družbeni ali zgodovinski kontekst, ga literarno nadgraditi, iz svojih priložnostnih spisov pa spleta širše zastavljeno fresko, ki ji s svojim izpiljenim pisanjem vdihuje prepoznaven osebni pečat.

Poletni Jančar za vse, ki so že prebrali njegove dosedanje romane, pa bi radi brali še kaj izpod peresa našega najbolj nagrajenega literata.

Hiromi Kawakami: Aktovka

Pripovedni tok japonskega romana je pogosto zelo drugačen od tistega, ki smo ga navajeni pri klasičnih evropskih literarnih delih, ki so pisana z mislijo na dokaj premočrten razvoj osnovne zgodbe.

To lepo pokaže mednarodno cenjeni roman Aktovka, ki je prvič izšel že leta 2001 (v angleščini pa imel tudi naslov Strange Weather in Tokyo), saj pisateljica Hiromi Kawakami (1958) pri pripovedovanju zgodbe o glavnih dveh junakih ubira svojo pot. Prvoosebna pripovedovalka romana je Tsukiko, ženska sredi tridesetih let, ki nekega dne po naključju spet sreča svojega nekdanjega profesorja.

Kljub starostni razliki treh desetletij ugotovita, da imata kar nekaj skupnega, zato se začneta družiti. Srečanja so preprosta, odideta v restavracijo, da kaj pojesta, na izlet po gobe in podobno, med njima pa se začne pretakati subtilna energija, ko se pobliže spoznavata in 'otipavata' duševnost drug drugega.

Ne gre brez prepirov, drobnih zamer in premolkov, a tu so tudi majhne pohvale in komplimenti, uživanje v hrani in pijači, tako da ima človek tu pa tam občutek, da z njima plava v bazenu, ne pa po reki, ki – sicer počasi – teče navzdol. Nenavadna ljubezenska zgodba, ki se na koncu dopolni na nepričakovan način.

Michel Köhlmeier: Gospoda na obali

Francozi pa tudi Nemci so mojstri literarnobiografskega žanra, pri katerem za osnovo vzamejo resnične osebe in/ali dogodke, potem pa jih literarno prekvasijo na izviren način ter bralcu postrežejo s pravimi pripovednimi in izmišljijskimi bravurami.

Tako smo nedavno lahko brali novo knjigo Laurenta Bineta Sedma ­funkcija jezika, v kateri se je lotil francoskih strukturalistov, zdaj pa je izšel podobno – seveda s povsem drugo vsebino – zastavljen roman nemškega pisatelja Michaela Köhlmeierja (1949), ki ga v slovenščini že poznamo po nekaj knjigah (denimo Köhlmeierjeve antične pripovedke). Köhlmeier je v romanu Gospoda na obali na izviren način povezal dva velika Angleža: znamenitega filmskega igralca in režiserja Charlieja Chaplina ter ključnega angleškega državnika 20. stoletja Winstona Churchilla. Srečata se na družabnem srečanju v Ameriki ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja, med katerim ugotovita, da imata kar nekaj skupnega, med drugim to, da že od mladosti razmiš­ljata o samomoru.

Nato pa avtor v prepletu resničnih dogodkov in dodane, izmišljene realnosti (recimo s citiranjem knjig, ki ne obstajajo) obdela obdobje nekako do začetka druge svetovne vojne, ko je Churchill postal ministrski predsednik, ki se je uprl Hit­lerju in Nemcem, medtem pa je Chaplin to naredil na svoj filmski način z Velikim diktatorjem. Izvrstno!

Liv Strömquist: Prepovedani sad

»Nekateri so celo prepričani, da beseda tabu izvira iz polinezijske besede '­tupua', ki pomeni ravno menstruacijo,« je eden od pomembnih stavkov v tem risoromanu, inteligentni, neposredni, grafično raznoliki in pogumni študiji o tem, kako so si moški skozi zgodovino želeli prisvojiti kar se da velik, če se je dalo, pa tudi popoln nadzor nad ženskimi intimnimi organi, od vulve do klitorisa. In kako so vedno znova, vse do današnjih dni, problematizirali in sankcionirali vsakršne (telesne) odklone od vnaprej zamiš­ljenih vlog, temelječih izključno na binarnih spolih.

Liv Strömquist (1978) je prebojna švedska striparka, ki se ne ustraši tabu tem, temveč jih razgalja z mešanico bistroumnega humorja in dobro dokumentirane pripovedi, streže z dejstvi iz različnih zgodovinskih obdobij in učinkovito pokaže, kako se je človeška družba bala menstruacije in menstrualne krvi.

Zato jo je (po Bettelheimu) potisnila v svojo podzavest, iz katere je potem vzniknila v sanjah, mitih in prav­ljicah, kot je denimo Trnuljčica, po mnenju psihoanalitika ultimativna pravljica o deklici, ki dobi prvo menstruacijo. Še en izvrsten stripovski prevod založbe VigeVageKnjige!

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma

Bi Dostojevski ustvaril vsa svoja romaneskna veledela, če ne bi izkusil duševnega stanja tik pred izvršitvijo smrtne napovedi, ko se je z obsojenci, med katerimi je bil tudi sam, pošalil car, preden ga je poslal na štiriletno sibirsko katorgo (ki ji je sledila še štiriletna vojaščina)? Težko reči.

Vsekakor pa je bilo življenje v sibirskih taboriščnih razmerah (iz katerega izvira najbolj slaven stavek tega najbolj avtobiografskega romana Dostojev­skega »Človek je bitje, ki se vsega navadi – mislim, da je to njegova najboljša opredelitev«), v novem, tekočem in sodobnem prevodu Boruta Kraševca, ena od ključnih izkušenj za njegovo kasnejše ustvarjanje.

Neživljenjske razmere, ponižanja, hierarhija, kaznilniške legende in bajke, morilci in njihove življenjske zgodbe ter podobno so bile za Dostojevskega prvovrsten laboratorij človeških duš, v katerem je lahko na živih primerih opazoval, kako odreagira človek v različnih okoliščinah, ki jih je taborišče še otežilo. 

Zapiski iz mrtvega doma iz leta 1862 so tako tudi dokumentarni roman, ki nam pokaže, kje je slavni ruski pisatelj dobival inspiracijo za svoja ključna dela in njihove junake, od Ponižanih in razžaljenih (1861) prek Zločina in kazni (1866), Idiota (1869), Besov (1872) do romana Bratje Karamazovi (1880). Še en Kraševčev izvrstni prevod, v katerem je Dostojevskega veselje brati in tokrat lepo sovpada tudi z izidom sodobne ruske zaporniške klasike Samostan, ki je izšla na začetku leta 2018.