Marjan Manček: »Ustvarjalna svoboda je temelj mojemu delu«

AvtoricaIrena Duša

FotoSaša Kovačič

Thumbnail
6 min
  • DELI

Od Pedenjpeda do Hribcev in nazaj do Modrega medvedka, verjetno ga ni med nami, ki mu ne bi v otroštvu delale družbe ilustracije Marjana Mančka, prav tako kot pomagajo odkrivati svet našim otrokom in vnukom.

Za dobro ilustracijo morata stati tako roka kot glava, in Manček vedno znova postreže z obojim: prepoznavno in komunikativno likovno podobo ter igrivostjo in humorjem, ki se skrivata v njeni vsebini. Kvaliteto njegovega dela poleg širokega kroga bralcev potrjuje tudi vrsta nagrad, od zlatega peresa Beograda do nagrade za življenjsko delo Hinka Smrekarja na Slovenskem bienalu ilustracije. Ilustrator, stripar in animator Marjan Manček je v januarju praznoval svoj 70. rojstni dan. Da lahko praznujemo skupaj z njim, pa je poskrbela Mladinska knjiga z antologijo Mančkarada. Nostalgičen izlet v preteklost ali okno v čisto nov svet: Mančkarada je zaklad za vse generacije.

Že zelo zgodaj ste se začeli preživljati z risanjem, a študirali ste zgodovino in angleščino. Kako to, da se niste odločili za študij na likovni akademiji glede na to, da vas je risanje pritegnilo že kot otroka?

Eden od osnovnošolskih učiteljev likovnega pouka mi je priporočal študij slikarstva, a doma nad tem niso bili navdušeni, niti mene niso zanimale likovne tehnike. Poleg tujega jezika in zgodovine sta me privlačila le karikatura in strip. Kot absolvent anglistike sem se hotel vpisati na likovno akademijo, vendar nisem bil pripuščen k sprejemnemu izpitu, čeprav sem med svojimi deli predložil tudi karikaturo, ki je bila nagrajena na Svetovni galeriji karikature v Skopju.

Avtokarikatura, 1988
Avtokarikatura, 1988

Vas je na pot ilustratorja popeljalo tudi dejstvo, da vam nikoli ni manjkalo naročil, ali je šlo za povsem zavestno odločitev? Je na ilustratorstvo moč gledati kot na kompromis med umetnostjo in nujo preživeti sebe in družino?

Slovenski uredniki in pisci na eni ter lastni otroci na drugi strani so me spodbujali, da sem se skoraj popolnoma posvetil ustvarjanju za mladino. Tako sem malce pozno odkril svoj pravi poklic, ne da bi mi bilo treba sklepati posebne kompromise. Tudi naročila so lahko pot do umetniških dosežkov ne glede na umetniško zvrst.

»Tudi naročila so lahko pot do umetniških dosežkov ne glede na umetniško zvrst.«

V svoji karieri ste ilustrirali več kot dvesto knjig in redno objavljate svoja dela v revijah za otroke. Kako izbirate projekte oziroma pristop k posameznemu projektu?

V večini sprejemam prošnje ali naročila urednikov za ilustriranje besedil drugih avtorjev. Kdaj pa kdaj sam ponudim v objavo lastno avtorsko slikanico ali strip. Ideje in likovne rešitve se rojevajo s svinčnikom v roki na mizi v mojem ateljeju.

Vseskozi ste ohranjali prepoznaven slog, ne le likovno, ampak tudi v interpretaciji materiala. Kako pomembna je za vas avtorska svoboda in ali je je v našem založniškem prostoru dovolj?

Ustvarjalna svoboda je temelj mojemu delu. Imel sem srečo, da so mi uredniki, pesniki in pisatelji zaupali in mi to svobodo interpretacije omogočili. Glede na raznolikost sodobnih ilustratorskih pristopov mislim, da je v našem prostoru danes ne manjka.

Poleg ilustracij vas poznamo tudi po karikaturah in animacijah. Bi lahko opisali način dela, pristop in predvsem motivacijo, da ste se lotili tako zahtevnega žanra, kot je animacija?

V zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja mi je urednica založbe DDU Univerzum Evelina Umek ponudila možnost sodelovanja s studiem Zagreb film pri koprodukciji animiranega filma za otroke. Po mojem scenariju in risbi sta potem nastala dva kratka filma Zimska želja in Ogledalce, slednji po slikanici Zrcalce, ki je z mojimi ilustraciji prej izšla pri Mladinski knjigi.

Pozneje sem za producente Viba film in Emotion film naredil nekaj avtorskih satiričnih filmov, kjer sem se sam poigral z oživljanjem lastnih likov, tudi Hribcev in cucka Cufka. Animiral sem klasično risbo na papirju in celulojdni foliji brez pomoči računalnika. Pri tem mi je bila v veliko pomoč žena Marta, ki je vse risbe ročno pobarvala. Filmska animacija mi je bila velik izziv. Poleg zgodbe in likov mi je bilo ustvarjanje giba, časa in zvoka v posebno veselje.

Če spremljate sodobne slovenske animatorje, lahko poveste, kakšno je po vašem stanje v Sloveniji?

Sodobni slovenski animirani film, kar se ustvarjalnosti tiče, doživlja renesanso. Tako lutkovni kot tudi risani, 3D in eksperimentalni filmi naših avtorjev so na zavidljivi ravni. Njihovi avtorji Špela Čadež, Grega Mastnak, Dušan Kastelic in Mitja Manček doživljajo priznanja na domačih in mednarodnih festivalih. Za večjo prepoznavnost njihovih filmov ima zasluge tudi Animateka, mednarodni festival animiranega filma v Ljubljani.

»Ker sem prilagodljiv človek, sem se na svoj način vživljal v različne avtorske poetike in domišljijske svetove.«

Vaše sodelovanje z založbo Mladinska knjiga je zelo obsežno. Kako se je z leti razvijal vaš odnos z uredniki in kako je to vplivalo na izbor projektov in samo delo?

Na pobudo Slavka Pregla mi je prve ilustracije njegove nadaljevanke Odprava zelenega zmaja objavil Pionirski list, ko so ga še urejali Valter Samide, Marta Lešnjak, Vladka Durjava in Zarja Koliševska.

Sledile so objave kratkih stripov – Velike misli Malega muca, Robin z otoka Zon, Nace brez face. Urednik Niko Grafenauer mi je omogočil veliko ilustratorskega dela, in to kvalitetne literature za najmlajše bralce.

Božo Kos, urednik Cicibana, s katerim sem sodeloval, ko je še urejal humoristični tednik Pavliha, mi je poleg ilustriranja dajal možnost tudi objavljanja kratkih stripov, kar so nadaljevale njegova naslednica Nataša Bucik in sedanje urednice Cicibana in Cicidoja. Izbira je bila v glavnem domena urednikov. Ker sem prilagodljiv človek, sem se na svoj način vživljal v različne avtorske poetike in domišljijske svetove.

Modri Medvedek
Modri Medvedek

Založništvo kot dejavnost se je v zadnjih desetletjih zelo spremenilo. Kaj bi izpostavili kot dobre in slabe plati teh sprememb?

Pred dobrimi 40 leti so bile na Slovenskem tri založbe, ki so skrbele za kvalitetno produkcijo knjig za otroke. Zdaj je takšnih založb bistveno več, več pa je tudi knjig slabše kvalitete in uvoženega kiča.

Le založba Mladinska knjiga ima likovnega urednika, kar se odraža v bogati in pestri knjižni produkciji. Pavle Učakar že vrsto let lepo skrbi za likovno podobo slikanic in knjig za otroke ter uspešno odkriva nove ilustratorske talente.