Ob 70-letnici Draga Jančarja

AvtoricaMarjanca Mihelič

Fotoarhiv MKZ

Thumbnail
8 min
  • DELI

Letos praznujemo 100. obletnico smrti Ivana Cankarja in 70-letnico rojstva Draga Jančarja, vrhunskega pisatelja, esejista in dramatika, ki je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado in številna druga priznanja. Našega največkrat nagrajenega in tudi prevajanega pisatelja je s številnimi uglednimi nagradami ovenčala tudi tujina.

Letošnje leto je na svoj način povezalo oba velika mojstra peresa, čeprav so kulturni novinarji Jančarja že pred časom poimenovali Cankar naših dni. Oba sta imela (in imata) marsikaj povedati o trenju posameznika v kolesju oblasti. Oba sta tudi kot umetnika začutila »svoj dolg« in stopila »v areno življenja«.

Večni iskalec

Drago Jančar je napisal največ svoje, tudi mednarodno odmevne in angažirane esejistike v obdobju pred slovensko osamosvojitvijo. V njej je ves čas kritično analiziral stanje sodobne slovenske družbe, ves čas tudi v njenem evropskem kontekstu, izrekel pa se tudi zoper uniformiranost in globalizem, ki siromaši človeka. »Človek bo zmeraj iskal onkraj spoznavnih možnosti, pa naj bo tisti, ki išče, ovčji pastir ali Einstein,« je dejal v intervjuju za Svet knjige leta 2003.

Galjot velja za enega najboljših slovenskih romanov sploh, roman To noč sem jo videl je postal uspešnica in bil večkrat nagrajen tudi v tujini. Njegove kultne drame iz 80. let so bile večkrat uprizorjene na srednjeevropskih odrih in v Washingtonu. Prejel je najvišje slovenske literarne nagrade (Prešernovo nagrado, dvakrat kresnika, trikrat Grumovo nagrado, dvakrat Rožančevo …), v tujini pa evropsko nagrado za kratko prozo, Herderjevo nagrado za književnost, nagrado Jean Amery za esejistiko ... Leta 2015 so mu v Evropskem parlamentu podelili naziv državljan Evrope.  

In kako je Drago Jančar že pred leti v istem pogovoru odgovoril na vprašanje o sebi kot Cankarju naših dni? »Cankarja smo na žalost potopili v učbeniško zdolgočasenost. Ko bi ga brali kot našega sodobnika, bi nam imel marsikaj povedati. Njegovo svetobolje in družbeni sarkazem sta tudi danes prepričljivi literarni kategoriji. Sicer pa mislim, da ne pišem s tolikšno temno žalostjo in tudi ne s toliko jeze kot Ivan Cankar, pač pa morda z nekaj melanholije, z veseljem do igre besed in z več ironije. Pravzaprav sem raje nekaj drugega, namreč to, to kar sem.«

Ob življenjskem jubileju Draga Jančarja prihajajo med bralce tudi ponatisi treh njegovih t. i. zgodovinskih romanov: Galjot, Severni sij ter Katarina, pav in jezuit. Ob ponatisu omenjenih treh romanov je Aleš Berger, prevajalec, pisatelj, publicist, kritik, urednik in Prešernov nagrajenec 2017, zapisal: »Zadnje vrstice vsakega od treh Jančarjevih romanov govorijo pravzaprav o istem: skozi vse preizkušnje, blodnje, srečevanja z (umišljenimi ali resničnimi) demoni, skozi vrtince mrtvaških plesov in (ne)uresničenih poželenj prihajajo njegovi od marsičesa hudega bičani junaki neuklonljivega duhá, varujoč iskro človečnosti, ki jo zakrivajo v dlani, zase in za prihodnji čas.

Tudi zato Jančarjevi romani že štiri desetletja prevzemajo slovenske in tuje bralce; nekateri jih, sledeč razgibani zgodbi, preberejo na dušek, drugi si, zastajajoč ob njihovem izrazitem slogu in bogatem besedišču, preudarno odmerjajo bralski užitek. Prav imamo oboji.«

 

Galjot ─ upornik zunaj časa

Dogajanje v Galjotu je postavljeno v nemirni čas 17. stoletja, čas štiftarjev, okultizma, razsajanja kuge, svete inkvizicije, preganjanja čarovništva in sežiganja na grmadi. Na Štajersko pripotuje skrivnostni Johan Ot, se zaplete s prepovedanimi verskimi sektami, pade v roke inkviziciji, komaj ubeži grmadi. Nazadnje ga, čeprav po pomoti, obsodijo na dosmrtno delo na galeji. Kljub nemogočim razmeram preživi in uide na kopno, a spet samo beži. Čeprav se zdi, da je tudi Ot obležal zaradi okužbe s kugo, so njegove zadnje besede na koncu romana: »Izmazal se bom, je pomislil, izmazal se bom. Zjutraj bom trezen in teh prekletih sanj ne bo nikjer več.«

Johan Ot predstavlja nenehno ogroženega posameznika, begajočega in nemirnega iskatelja. Na vprašanje, kdaj, kje je osebno občutil to ogroženost, Drago Jančar odgovarja: »Mogoče pri vojakih. Ali pa v zaporu. Čeprav sem po prihodu iz zapora nekemu udbovskemu znancu napisal v Galjota posvetilo: 'Tudi na galeji je svoboda.' In resnično sem se takrat čutil nekako svobodnega. Najprej zato, ker v družbenem smislu nisem imel več kaj izgubiti, bil sem čisto na dnu. Potem pa zato, ker sem se takrat odprl izključno literaturi.«

Leta 1974 je bil zaradi »sovražne propagande« obsojen na leto dni strogega zapora in že tam začel pisati ta roman. Čeprav je bil po treh mesecih pomiloščen, ga je izkušnja konflikta z oblastjo zelo zaznamovala.

Severni sij ─ vsak nosi svoje brezno v sebi

Leta 1938, leto in pol pred začetkom druge svetovne vojne, so bili tudi prebivalci Maribora priča nenavadnemu svetlobnemu pojavu, ki ga povzroča sevanje sonca, spremljajo pa spremembe v Zemljinem magnetnem polju. V splošnem kaotičnem dogajanju izgublja smer tudi glavni junak romana Josef Erdman, ki se je pripeljal v mesto iz poslovnih razlogov. Človeka, ki ga čaka, ni, v gosposkih salonih spoznava hohštaplerje, v beznicah lumpenproletariat, zaplete se s poročeno žensko. Osumijo ga tudi vohunstva. Med iskanjem ljubezni in podob iz otroštva vse bolj drsi v propad: »Človek drhti in niha na robu neznanskega brezna, ki ga nosi v sebi.«

Kot Ot je tudi Erdman neprilagojen in begajoč iskalec, na katerega pritiska tudi temačna grožnja evropskega časa, zunanja vzporednica njegovemu osebnemu propadu. 

Katarina, pav in jezuit – vsak išče svojo Zlato skrinjo

V romanu, ovenčanem z nagrado kresnik za leto 2000, se Jančar podaja v petdeseta leta 18. stoletja, v čas baroka. V velikem zamahu se predaja svoji »čudni in hudi« strasti – poskuša ujeti v besede človeško in božansko – kar je James Joyce poimenoval opisno poželenje. Ozadje romana vključuje sedemletno vojno v Evropi, velika romanja, tudi s Kranjskega, »boj angelov in hudičev za človeške duše, slovenske in evropske pokrajine.«

Med kranjskimi romarji v skrivnostni Kelmorajn (Köln) je tudi tridesetletna lepotica Katarina, ki želi premagati zmedo v duši in razpetost med mesenostjo in lepoto duše, pavom, bahavim avstrijskim oficirjem Windischem, in bivšim jezuitom in bogoiskateljem Simonom. Tako je roman tudi zgodba o iskanju Zlate skrinje, višjega smisla in poguma sredi še zmeraj srednjeveškega, a že tudi razsvetljenskega časa Evrope 18. stoletja. Skozi besedilo se kot prispodoba boja med dobrim in zlom na več mestih sugestivno vpleta podoba Luksurije – poosebitve nečistosti in pohote – dve kači ji grizeta prsi, hudič v podobi peklenskega žrela pa jo vleče v svoj gobec … Prepričljivo izpisani slikoviti roman velja za avtorjevo najizrazitejšo jezikovno mojstrovino.