»Pol igre, pol resnice, pol šole in pol šale«

AvtoricaMarjanca Mihelič

IlustracijaJelka Reichman

Thumbnail
8 min
  • DELI

Zgodba Kajetana Koviča Moj prijatelj Piki Jakob z ilustracijami Jelke Reichman je ena najbolj priljubljenih med otroki pri nas. Knjiga je sprva dvakrat izšla pri Založbi Borec (leta 1972 in 1973), pri Mladinski knjigi pa je v letu 2018 natisnjena že osemnajstič. Do danes je bilo natisnjenih že 75.000 izvodov.

Dvajset zgodb o prikupnem kosmatincu z modro pentljico okoli vratu so prevedli v grščino, nemščino, albanščino, hrvaščino in češčino. Leta 1977 je bila po knjigi posneta filmska nadaljevanka, ki je leta 1978 na televizijskem festivalu v Portorožu prejela nagrado za najboljšo režijo (Marjan Ciglič), scenarij (Kajetan Kovič) in moško vlogo.

Kako so nastale zgodbe o Pikiju

Medvedek Piki Jakob, ki se je tako priljubil otrokom, je pravzaprav izum pisateljevega sina Jurija, ki se je igral z njim. Takole beremo v spremni besedi h knjigi: »Od številnega sorodstva je ob rojstnih dnevih dobil številne medvedke in se začel z njimi igrati medvedjo šolo. On je postal medvedji učitelj in medvedi so postali pravi, skorajda živi člani naše družine. Iz medvedje šole so se razvile še druge medvedje igre.«

Tako so zgodbe začele zanimati tudi sijajnega književnika Kajetana Koviča, ki je glavnega medveda, Pikija, prinesel iz Pariza. »Tako sem začel pisati zgodbe o Pikiju, njegovem učitelju in medvedji družini,« je zapisal Kovič. »Bilo je pol igre, pol resnice, pol šole in pol šale. Prvih deset zgodb je izšlo v reviji Kurirček, potem pa me je urednik nagovoril, da sem jih napisal še deset, in tako je nastala knjiga Moj prijatelj Piki Jakob. (…)«

Piki kot vsi otroci hodi v šolo, kjer se z drugimi medvedi uči o živalih, računa, prepisuje s table, raje molči, kot odgovarja … Kot v vsaki drugi šoli tudi tu kar »naprej nekaj šumi in kroži med klopmi«, Učitelj pa se jezi.

A ker večinoma vendarle počnejo imenitne stvari, se Učitelj druži z medvedi tudi zunaj »delovnega« časa: veliko se pogovarja z njimi, igra šah, izmišlja si zabavne tekme in igre, organizira koristne gasilske vaje, učenje prometnih znakov ...

Vse to dogajanje opazuje in zapisuje Učiteljev oče – Kajetan Kovič, ki sta mu kot pesniku in pisatelju takšna »pol šala« in »pol šola« zelo blizu, prav hlepi po njiju. Edino če se zabava sprevrže v kaos ali bojni metež – ko stekleni kozarec z vodo in ribico v njej zleti po tleh ali se prevrne lavor z vodo po tleh, beri: pride do povodnji, Ravnatelj malo »zaropota«, Učitelj pa mora zaradi tega tri ure drgniti parket.

Jezik ga pa pihne …

V prikupnih zgodbah iz otroškega vsakdanjika, polnega igre in smeha, se čuti veselje in radost Pisatelja nad priložnostjo, da se znova poigra (sicer bolj ali manj z besedami). Zgodbe prežema njegova resnična očaranost nad dejstvom, kako otroci živo dojemajo jezik. Zato postane jezik v Pisateljevih rokah pahljača različnih pomenov besed, novih, nenavadnih in smešnih povezav.

Igro besed in pomenov doživljamo kot presenečenje, ki v odraslem bralcu znova, vsaj za hip, vzdrami otroško čudenje nad stvarmi, otroci pa bodo morda prav ob njegovem pahljanju z jezikom prvič pokukali skozi okence razlik, ki ustvarjajo polje brezmejne igre in zabave.

Ko namreč Učitelj v zgodbi Piki igra šah reče medvedku, naj »žre nasprotnikove figure«, jih ta na skrivaj res požre. Odrasli že vemo, da »žreti« med šahisti pomeni jemati nasprotnikove figure, da torej žretje ni mišljeno dobesedno, temveč v prenesenem smislu, otrok, tako kot Piki, pa bo to šele odkril.

V zgodbi Pri zobozdravniku Učitelj pošlje medvedka kot prvoborca pod vrtalni sveder. Ko mu Učitelj sočustvujoče svetuje, naj »stisne zobe«, to, kakopak, tudi stori – in ugrizne zobozdravnika.

Užitek med resničnostjo in domišljijo

Pisatelj se torej z užitkom predaja igri in nenehno prestopa meje med resničnostjo in domišljijo. Vedno znova odkriva in se povezuje z otrokom v sebi, se pretvarja, da verjame v čarovnije, v sproščujočo igro pa zvabi tudi bralca.

V tej igri otrok ni pasiven opazovalec, ampak je ustvarjalen in aktiven, kar prav res ni zanemarljivo. Med takšno igro pridobiva dragocene izkušnje in prepoznava omejitve, ki mu jih zastavlja zunanja resničnost. Položaje, v katerih se znajde, ob občasnem vstopu Odraslega v igro (beri Ravnatelja), doživlja tudi s stališča različnih vlog.

Tako recimo druščina med igro zaide tudi v močvirne predele, beri: v kopalnico, ali omaguje med hudim vzponom na grad, beri: na sobno omaro. Pozneje se sicer izkaže, da »ovira na poti« niso bili leteči travnik, hud tiger ali velikanski tovornjak, ampak splašen domači maček. Zaplete je treba reševati, se hitro odločati, zato bo otrok morda že naslednjič spremenil in izboljšal sama pravila igre.

Res, veliko dobrega nam prinašajo zgodbe v knjigi Moj prijatelj Piki Jakob, pa vendar so v prvi vrsti velika hvalnica igri in potovanju v domišljiji. Takole nam zaželi Kajetan Kovič v zadnji zgodbi o Pikiju Jakobu:

»In tako potujemo, v resnici in v sanjah, na severni tečaj in pod Rožnik, smejemo se opicam v kletkah in sedimo na saneh, ki jih vlečejo psi skoz polarno pokrajino. Čarovniki smo in učenci, kljukci in mile jere, radovedneži in poredneži. Da bi še dolgo tako potovali.«