V spomin Cirilu Zlobcu

Thumbnail
1 min
  • DELI

Tiho romanje k zadnji pesmi je dopolnjeno. S pesnikom, esejistom, prevajalcem in urednikom Cirilom Zlobcem se bomo odslej srečevali v njegovih pesniških in drugih knjigah, ki nam govorijo, da je ljubezen še mogoča, in kažejo, kaj pomeni biti človek.

 

Nebo z ograjo

Glej, nebo je ograjeno,
rekla si in zajokála.


Vidim: ograjeno, pregrajeno
v neenake je kvadrate,
vsak od njih je tèsni nébes sanj
nekoga izmed nas.


Jaz svoj nébes iščem,
ti svoj nébes iščeš,
jaz svojega ne najdem,
ti trepečeš v tujem.


Vsi svoj nébes iščemo,
dokler nas ne premaga strah,
da je kvadratov manj kot nas,
in zbegani zajokamo.


Bom jaz našèl kdaj svojega?
Boš ti, iz tujega pregnana,
imela še dovolj moči,
da šla boš svojega iskat?


Glej, nebo je ograjeno,
rekla si in zajokala:


na tvoje rôke, v zadnjem upanju
grabeče za ograjo tujih sanj,
je stopil brezobzirni zbogom
nekega slovesa.

 

(iz zbirke Ljubezen, čudež duše in telesa)