Dr. Željko Ćurić: »Samomorilce vzgojimo v zgodnjem otroštvu«

AvtoricaDarja Divjak Jurca

Fotoosebni arhiv

Thumbnail
12 min
  • DELI

Dr. Željko Ćurić je zdravnik, psihiater, psihoterapevt, odličen predavatelj, soustanovitelj in direktor projektov v podjetju OK Consulting, kjer se ukvarjajo s svetovanjem skupinam in podjetjem na področju vodenja ljudi, komunikacije, reševanja konfliktov, pogajanj in sprejemanja odločitev. Veliko se je ukvarjal s pojavom samomora in odkril, da so semena za samomorilnost posajena zgodaj v otroštvu. Ker je tudi oče zdaj že odrasle hčerke, je z nami delil svoje mnenje o nekaterih vedno (bolj) aktualnih starševskih temah.

Eno od vaših osrednjih sporočil je, da molk v družini ubija in da z nekomunikacijo, ignoranco, izmolčevanjem, kuhanjem mule, tihimi mašami … pravzaprav vzgajamo bodoče samomorilce, saj začne tempirana bomba samomorilstva tiktakati že zgodaj v otroštvu. Pojasnite, prosim.

Že ko sem bil mlad in neizkušen, me je zanimalo, zakaj človek, ko se znajde v globoki krizi, pomisli: »Boljše je, da me ni. Moje življenje nima nobenega smisla.« Begalo me je, kaj se zgodi v glavi človeka, ki je denimo ostal brez službe in ima tri krasne otroke ter partnerko, s katero se imata rada, da se obesi, vrže pod vlak, ustreli. Ugotovil sem, da to nima nobene zveze s samim dogodkom. Dogodki niso sprožilci, sprožilci so tempirane bombe v nas samih, ki izvirajo iz zgodnjega otroštva, načina vzgoje.

Aktivno ignoriranje, neme obtožbe, molk in nekomunikacija otroka pripeljejo do tega, da se dojema kot višek, počuti se odveč, iz česar izpelje sklep: »Bolje bi bilo za moje starše, za vse nas in zame, če me ne bi bilo.« Vendar pa sama ugotovitev Bolje je, da me ni, še ni dovolj. Priti mora še do odločitve, kaj narediti s seboj, da me ne bo. Oblik stanja »ni me« je več: od najrazličnejših umikov in izolacij do najbolj ekstremnega umika v smrt.

Govorimo o aktivnem ignoriranju v družinskem krogu, ki ima v našem okolju žal sloves uglajenosti, prijaznosti, ohranjanja ugleda. Družina, ki se je ne vidi in ne sliši, velja za dobro in ugledno družino.

Kaj doživlja otrok, čigar starš brez besed zre skozenj, kuha mulo, se gre tiho mašo … Kakšne so posledice?

Po navadi čuti krivdo. Otroci zelo hitro okrivijo sebe. Ker se starša nimata rada. Ker se oče ne razume z babico. Imajo izjemno moč domišljije in hitro preusmerijo energijo nase. Zahodnjaki smo tako ali tako kultura krivde, to je temelj monoteističnih religij, razumevanja realnosti. Gotovo poznate paradoks preživelih v letalski nesreči? Občutijo krivdo, ker so ostali živi. Tipično za zahodno kulturo. Potem hodimo po odpustke k duhovnikom, po pomoč k psihoterapevtom ali pa občutek krivde hromimo z alkoholom ali mamili.

Otrok, ki določenih mehanizmov še nima dovolj razvitih, hkrati pa ima izredno močno domišljijo, iz občutka krivde pride do enakega sklepa kot pri molku, ignoriranju: »Bolje bi bilo, če me ne bi bilo.« Ko se tak otrok v odraslosti znajde v krizni, stresni situaciji, se aktivirajo enaki občutki, krivda pa navadno prerase še v samosovraštvo, od koder je zelo kratka pot do samodestrukcije.

Je nagnjenost, da se v konfliktu zatečemo k umiku, ignoriranju, odsotnosti komunikacije, privzgojena?

Tako je. Kulturološke prepovedi se prenašajo iz roda v rod. Vsaka prepoved je nekoč imela logiko. V preteklosti je slovenska mati ščitila svojega otroka pred mobilizacijo na fronto z navodilom: »Bodi tiho in ne izstopaj.«

Poznate slovenski pregovor, da prvim vedno iz riti rastejo koprive? Matere so otroke učile, naj v borbi ne gredo v prvo vrsto, ker tisti v prvi vrsti padejo pod streli in iz njih potem rastejo koprive. Včasih so imela sporočila Bodi tiho, Molk je zlato, Kdor molči, devetim odgovori varovalno vlogo. Otroka so ščitila. Vmes je ista strategija izgubila vrednost in namen in postala kontraproduktivna.

Zato imamo dandanes težave pri jasni in odprti komunikaciji, izražanju, kaj točno mislimo, predlaganju …

»Aktivno ignoriranje, neme obtožbe, molk in nekomunikacija otroka pripeljejo do tega, da se dojema kot višek. Zdi se mu, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo.«

Konfliktom se v družini ne moremo izogniti. Pravite, da je včasih bolje metati krožnike kot biti tiho. Kakšno je zdravo družinsko »kreganje«?

Metanje krožnikov je seveda metafora. Najprej je treba vedeti, kaj sploh konflikt je. Največkrat v partnerstvu trčimo zaradi mnenj, stališč, zornih kotov. Sodobni management konfliktov govori o tem, da mnenje, stališče, pogled nimajo nobene zveze s konfliktom. O konfliktu govorimo zgolj takrat, ko sta si nasproti dve želji z intenco po realizaciji, ki pa izključujeta druga drugo.

Veliko šteje že sama ugotovitev, da to, s čimer smo soočeni, ni konflikt, temveč le različna mnenja. Veliko ljudi se vede, kot da so v konfliktu, a v resnici niso. Pride do mentalnega posilstva – s komunikacijo poskušam spremeniti tvoje mnenje, tvoj pogled na del realnosti, ki me moti.

Zame je temelj partnerstva, da si partnerja dovolita osebno svobodo v smislu, da ima lahko vsak o isti zadevi drugačno mnenje. Če vemo, da ne gre za konflikt, temveč soočenje različnih mnenj, je takoj lažje.

Ne le v partnerstvu, tudi v družini različna mnenja še niso konflikt. Pogosto velja, da smo v redu, če enako mislimo. Ampak v redu smo lahko, tudi če mislimo čisto drugače. Debate so lahko vroče, burne, žolčne, umirjene, diplomatske, niso pa to konflikti. In to bi moral vedeti vsak otrok. Aha, Peter misli drugače kot jaz, to je v redu. Če to otrok zgodaj dojame, po možnosti še pred odhodom v vrtec, ste mu dali krasno popotnico.

Pravite, da je bistveno tisto, kar kot starš narediš do petega ali celo tretjega leta, saj ravno ta primarna vzgoja postavi referenčni okvir za prihodnje delovanje. Za starše je to kar grozljiva misel, vsi si želimo popravnih izpitov.

Kolegi pedopsihiatri in pedopsihologi imajo kar trdne dokaze, da se proces postavljanja referenčnega okvirja konča nekje pri treh letih in pol. Tudi nevrološke dokaze imamo – možganska aktivnost začne bistveno upadati po tretjem letu.

Pred tem otrok vpija vse – dovoljenja in prepovedi, pohvale in negativne etikete, bisere in smeti. Otroška logika je v tem obdobju še surova in otroci do kompleksov pogosto pridejo na podlagi napačnih sklepov. Če je moj oče reven, sem jaz nepomemben.

Gre za napačno kavzalnost, napačne vzročne povezave, ki preidejo v komplekse, nervoze, celo psihoze. Zato moramo biti pri podajanju informacij z otroki do tretjega leta zelo previdni.

Etiketiranje, negativno označevanje osebe, ne vedenja, je ravno tako ena uničujočih starševskih praks, ni tako?

Če otroka vztrajno etiketiraš, vsebina začne počasi ustrezati etiketi. Potem ne vzgajamo več le samomorilcev, temveč nerode, nevedneže, nespretneže, pokvarjence, neumneže, koze, mone.

»Starši danes zalajajo, a ne ugriznejo.«

Kaj pa pozitivno etiketiranje. Je lahko tudi hvale kdaj preveč?

Generacija Y kaže značilnosti takšne vzgoje. Nas, generacijo X, so baby-boomovci vzgajali večinoma s prepovedmi. Imeli smo kup prepovedi in malo dovoljenj, še posebno na področju čustev. Generacija X je sklenila, da sama otrok tako ne bo vzgajala, oglasil pa se je še dr. Spock s permisivno vzgojo in odsvetoval prepovedi in kritike ter spodbujal le dovoljenja in pohvale. Danes slišimo, da so predstavniki generacije Y egocentrični, narcisoidni …

Toda če pogledamo v zgodovino, vidimo, da se generacija Y v zgodovini ponavlja. Gre za ponavljajoče se cikle. Ena generacija je vedno puritanska, zavrta, s kupom prepovedi, naslednja pa bolj egocentrična in narcisoidna. Nič novega pravzaprav, vse to smo videli že v starem Egiptu, Rimu, Grčiji.

Če otroka postavite v središče vesolja, dobite egocentrično in narcisoidno osebo, ki je sebična in lahko zaide celo v sociopatijo. Mi pa živimo v družbi, v kateri je otrok središče sveta. Pogosto se zalotim, da se na ulici umaknem otroku. Je to zanj dobro? Nekateri otroci so preprosto vajeni, da se jim drugi umikajo, jih samo hvalijo in da jim je vse dovoljeno.

Povedal bom zgodbo. V afriški safari park so prvič pripeljali mlade slone in jih pustili tam odraščati. Na lepem so ugotovili, da neka žival napada in posiljuje nosoroge. Kdo se lahko spravi na nosoroga, ki tako rekoč nima naravnega sovražnika? Izkazalo se je, da so najstniški sloni tisti, ki so se začeli izživljati. Na lepem je divja tolpa podivjanih slonov terorizirala ves safari park. Stari čuvaj parka je predlagal, naj pripeljejo še šest odraslih slonov, umirjenih samcev. Odrasli sloni, ki so se znali obnašati, so mlade slone takoj postavili na svoje mesto in v parku je zavladal mir. To je drastična metafora, kaj se lahko zgodi v človeški družbi.

Če otroka vzgojiš, kot da je središče sveta, se bo začel obnašati kot središče sveta. Če ga neupravičeno ves čas hvališ, bo imel o sebi sliko, da je popoln. Biti s takšnim človekom v partnerstvu, timu, podjetju, pa je zelo naporno. Zato ne pozabimo: treba je hvaliti, ampak treba je tudi kritizirati; treba je dovoljevati, a tudi prepovedovati. Včasih vidimo že dvoletnika, ki terorizira družino, starši pa se vedejo kot mučeniki in sploh ne pomislijo na kritiko ali kazen.

Kako je s kaznijo v sodobni vzgoji? Pravite, da so navadno matere tiste, ki otroka ne zmorejo kaznovati.

Kazen je logična posledica dogodkov, če pred tem ni učinkovala ne kritika in ne grožnja. Grožnja je napoved kazni. Če ne kaznuješ, otrok že po treh ali štirih takšnih dogodkih ugotovi, da s kaznijo ne bo nič in so grožnje prazne.

Mame se navadno hitro spomnijo, kako so zaradi kazni v otroštvu same trpele, ne kaznujejo v imenu humanističnih idealov ali drugih prepričanj ali pa preprosto ne prenesejo, da se otrok slabo počuti. Pogled ranjene srne pri otroku ima na nekatere mame neverjeten učinek, kazen prekinejo, skrajšajo ali sploh ne kaznujejo.

Včasih je bila kazen nekaj, česar je bil otrok vajen. Če naredim nekaj slabega, bo sledilo to in to. Se mi splača? Starši zalajajo, a ne ugriznejo. Dodelijo rumene kartone, rdečih pa ne. S tem izgubljajo moč vplivanja, njihova beseda nima več nobene teže.

Kakšna naj bo kazen?

Moj pristop je tukaj precej tradicionalen: otroku vzameš, kar mu je pomembno. Kazen naj bo individualizirana, prilagojena otroku. Pri moji hčerki je najbolj učinkovalo, če sem ji zmanjšal količino pozornosti. Ni bila več ljubica, ampak sem jo poklical po imenu. Enako metodo je uporabljal moj šef. Ko nisem bil več Željko, ampak dr. Ćurić, sem vedel, da sem kaznovan.

Ne pri meni ne pri mojem šefu ni šlo za grde poglede, ignoriranje, temveč za nekakšno umirjeno distanco, ki je dala vedeti, da se pričakuje sprememba vedenja. Ko je prišlo do korekcije, sem bil jaz spet Željko, moja hčerka pa ljubica. Kazen mora biti torej individualizirana, predvsem pa dosledna.

Otrok mora vedeti, da bo kazen izvršena v celoti, da ni aneksov k pogodbi, bližnjic. Opazil sem, da pri starših, ki so ohranili moč vpliva, ni veliko krika in vika. Seveda otrok mora dobiti objem, tolažbo, pomiritev, ampak kazen še vedno ostane in mora biti dosledno izvršena. Najhuje pa je, če starša v takšnih primerih ne držita skupaj. Eden kaznuje, drugi rešuje. Poskusi reševanja so za otroka zelo nezdravi.

Ponavljam: otrok potrebuje jasna pravila igre in doslednost pri izvajanju sankcij. In nič ni narobe, če kdaj rečemo: »To bo tako, ker sem jaz tako rekel!« To ni zloraba avtoritete, to je uporaba avtoritete in ljubezni. Ljubezen ni dovolj, otrok in starš morata drug drugega spoštovati. Poznam veliko otrok, ki imajo zelo radi svoje starše, spoštujejo pa jih ne.

Spoštovanje izhaja iz doslednosti, občutka, da imata starša hrbtenico in da sta človeka, ki stojita za svojo besedo. Otrok je pravzaprav v stiski in zbegan, ko ugotovi, da starš govori eno, počne pa drugo.

»Spoštovanje izhaja iz doslednosti, občutka, da imata starša hrbtenico in da sta človeka, ki stojita za svojo besedo.«

Kaj pa spodbuda, motivacija?

Da se do določene starosti otroci učijo, da bi jih starši imeli radi, je vedel povedati že Platon. Valuta motivacije sta ljubezen in pozornost. Težava razvajenih otrok je, da se jim ni treba truditi, saj bodo v vsakem primeru dosegli in dobili svoje. Kot pri kazni mora biti tudi motivacija individualizirana. Spoznati morate otroka in ga motivirati tako, kot mu ustreza. To seveda ni preprosto in vključuje precej branja iz steklene krogle.

Zadnjič me je neki gospod vprašal, kako naj ve, ali je dobro opravil svojo starševsko vlogo. Odgovoril sem mu: »Če pri osemnajstih vaš otrok ni končal v zaporu, norišnici ali na pokopališču, ste dobro opravili.« Veliko staršev izgubi perspektivo, ker preprosto ne vedo, kaj vse lahko doživi otrok – in ob njem starši – do polnoletnosti.

Ukvarjajo se s tem, ali je otrok v šoli dobil štirico ali petico. Otrok bi lahko postal narkoman, prostitutka, kriminalec. Poznam nočne more staršev takšnih otrok. Pomembna je prava perspektiva.

Dotakniva se še vaših osebnih vzgojnih izkušenj – pri čem ste kot oče neomajno vztrajali?

Na prvem mestu je brezpogojna ljubezen. Medosebno spoštovanje. Jasna pravila igre. Doslednost. Da sva z ženo delovala enotno. Moj cilj je bil, da bo hči enkrat živela samostojno in avtonomno, sama reševala večino svojih problemov in si uredila življenje, v katerem bo srečna in zadovoljna. To je bila moja pot, ni pa recept za vse.

Intervju je bil objavljen v reviji Pogled

Thumbnail

Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled.