Ko pride otrok, ne smete pozabiti nase

AvtoricaTina Korošec

FotoDrew Hays, Unsplash

Thumbnail
10 min
  • DELI

Ne samo kakovostno starševstvo, pač pa tudi kakovosten partnerski odnos in hkrati skrb zase so tiste tri pomembne sestavine, ki jih mora imeti mlada družina. Zakaj je torej pomembno, da s prihodom otroka ne nehamo skrbeti zase in svoj partnerski odnos?

Pretirana pozornost, usmerjena na otroka, vodi do težav

Ko partnerja pozdravita novorojenčka v svoj dom, sta pogosto očarana nad novim članom, nad novo družino. Polna sta globoke ljubezni in vso pozornost skoncentrirata na dojenčka ter ob tem pogosto pozabita nase.

To je seveda razumljivo, sploh v prvih mesecih, saj skupaj z otrokom pridejo tudi nove vloge in naloge, na katere staršev ne pripravi nobena teorija. V praksi se morata naučiti čisto vsega, in to seveda v veliki meri poseže tudi v čas zase in partnerstvo.

A vendar je, bolj kot vse, že na tej točki pomembna prav kakovost partnerskega odnosa, saj se zaradi novih obveznosti, ki jih ni malo, težave ob prihodu otroka kljub vsej lepoti tega dogodka pogosto začnejo množiti s svetlobno hitrostjo.

Najpogostejše težave v novi družini

Pogost zaplet na tej stopnji nove družine so recimo dobro poznani občutki mnogih očetov in partnerjev, da so nepotrebni in nepomembni, saj je mlada mamica z vso pozornostjo skoncentrirana na otroka, ki je popolnoma odvisen od nje, otrok pa se nanj skorajda ne odziva. Zaradi tega se partner pogosto začne odmikati od partnerke, odhaja od doma oziroma ji ni na voljo, ko bi ga potrebovala.

Po drugi strani se partnerka pogosto – tudi zaradi odmika partnerja – počuti preobremenjeno in zapuščeno, saj ima občutek, da je sama za vse in da partnerja ni ob njej, ko ga najbolj potrebuje. K tej situaciji vsekakor ne pripomore okrnjeno spolno življenja, ki ga v prvih mesecih zaradi okrevanje mlade mamice po porodu v večini zvez ni.

Težave v partnerstvu kot dodatno breme v življenju mladih staršev

Ali sta si partnerja v tem težkem obdobju lahko v oporo ali pa postane njun odnos dodaten vir stresa, je zelo odvisno od temeljev njunega odnosa, ki sta jih postavila že veliko prej, preden sta se odločila za otroka.

Zato bi bilo idealno, da bi pred odločitvijo za otroka partnerja imela dovolj časa, da vzpostavita trden, stabilen in varen odnos, v katerem so glavne vrednote iskren in odprt pogovor, intimnost in bližina, saj s tem dolgoročno postavita tudi temelj za reševanje težav v novo nastali družini. A vendar žal pogosto ni tako. Otrok je tu in z njim so prišle nove težave.

Rešite, kar se rešiti da

Kako torej naprej? Predvsem tako, da zavihate rokave in se lotite partnerskega odnosa. Predstavljamo nekaj pomembnih strategij.

1. Govorite o sebi

Ko je otrok še zelo majhen, vzgojna vprašanja niso toliko pomembna, kot je pomemben partnerski odnos med novopečenima staršema, zato je pogovor na tej točki ključen. Ker vsi vemo, da gredo pogovori lahko tudi v napačno smer, morajo biti v ospredju predvsem lastni občutki in potrebe, ne pa obsojanje za stvari, ki jih partner ni naredil.

»Ne govori mi, kaj delam narobe, povej mi, kaj rabiš!« naj bo vodilo vseh partnerskih pogovorov – na kateri koli stopnji odnosa. S tem ko govorite o sebi in svojih potrebah, namreč prevzamete odgovornost za svoj del odnosa, resno vzamete svoje potrebe, se izognete konfliktom ter hkrati povečate verjetnost, da bodo vaše potrebe zadovoljene.

2. Vse potrebe ne bodo zadovoljene

Pomembno je razumeti, da zaradi situacije, v kateri sta partnerja z novorojenčkom, morda vse vaše ali partnerjeve potrebe ne bodo mogle biti zadovoljene.

A tudi o tem je treba govoriti in poiskati drugačne rešitve problemov oz. partnerju vsaj dati potrditev, da slišite, kaj potrebuje od vas, ter mu jasno povedati, če mu želenega v tem trenutku ne morete dati.

3. Vzemite si čas zase in za partnerski odnos

Zase in za partnerja si je treba vzeti čas – in to ne samo v družinah z majhnimi otroki (vendar v tem obdobju zanje to še posebej velja). Čeprav se to včasih sicer zdi misija nemogoče, je ta čas resnično najboljša investicija v prihodnost.

Svoje baterije vsaj nekaj ur na teden napolnite s stvarmi, ki vas veselijo in izpolnjujejo, kot so na primer sprehod v naravo, mirno popoldne samo s svojimi mislimi ali z dobro knjigo, masaža, pijača s prijatelji ali predvsem čas za razmislek o tem, kateri deli vašega življenja so vam všeč in kateri ne ter kakšne spremembe bi si želeli. Pomembno je tudi, da si vzamete dovolj časa za svojega partnerja, za zbliževanje z njim in ohranjanje skupnih hobijev.

Vse to bo na dolgi rok poplačano tako z dodatno energijo za premagovanje težkih situacij, ki bodo z majhnimi otroki zagotovo prišle, pa tudi s kvalitetnim partnerskim odnosom, ki bo ostal še dolgo po tem, ko bodo otroci odrasli in zapustili dom.

Hkrati boste s tem, ko si boste vzeli čas zase, tudi odličen zgled otrokom, saj jih boste že med odraščanjem učili, kaj pomeni prava skrb zase! Grajenje odnosa s partnerjem pa jim bo dajalo zgled za kvalitetno partnerstvo in jim služilo kot vzorec, po katerem bodo odlikovali svoje odnose v odraslem življenju.

4. Čas za odnos s sabo

Odnos s sabo, poznavanje sebe, svojih želja in tudi meja pa ni ključnega pomena samo za vaše dobro počutje ali odnos s partnerjem, pač pa tudi za vzgojne situacije, ki so že za ovinkom. Ko bo otrok namreč začel izražati svojo močno voljo (in to se bo zagotovo kmalu tudi zgodilo), bodo največjega pomena ravno spoznanja, ki jih boste nabirali v času, ki ga preživljate sami s seboj. Najpomembnejša med njimi bodo vprašanja: "Mi je to všeč?", "Si tega želim?" in "Kaj rabim ta trenutek?".

Ko bo otrok začel kričati sredi trgovine, bo prav poznavanje samega sebe, predvsem pa v tihih trenutkih nabrana energija, tisto, kar vam bo omogočilo, da z otrokom govorite osebno in predvsem o sebi, namesto da izgubljate živce. Tako boste lahko večkrat ohranili svojo in otrokovo integriteto in hkrati otroka učili spoštovanja svojih in tujih meja.

5. S partnerjem bodita tim

Zelo kmalu, ko bo vaš otrok iz dojenčka zrasel v otroka, bo prišel tudi čas, ko bo v ospredje prišla starševska naveza, ki jo imata s partnerjem. Imenujemo jo starševska koalicija.

To je naveza med staršema, pri kateri ne gre toliko za usklajenost v vzgoji kot za dejstvo, da otroka postavi na pozicijo otroka, starša pa v vlogo skrbnikov, ki med seboj sodelujeta. Obstaja namreč velika nevarnost, da eden izmed staršev v koalicijo vstopa z otrokom namesto s soroditeljem, in na ta način ne samo zbija starševsko avtoriteto drugemu staršu, ampak otroku dodeljuje pozicijo, ki ni zdrava zanj, saj ji ni dorasel.

Idealna starševska koalicija je zato taka, ki dopušča dialog (v vse smeri), vendar jasno kaže na hierarhijo v družini (s staršema na vrhu) in ne spodbija dogovorjenega med otrokom in drugim staršem.

6. Dopuščajta razlike

Kljub koaliciji, ki naj bi kazala tudi na določen del usklajenosti med staršema, je pomembno, da se starša sprejemata v svoji različnosti in dopuščata drug drugemu odnos z otroki na 'svoj način', namesto da vztrajata pri tem, da je način enega ali drugega boljši in da se morata v vsem strinjati, ter se držita togih pravil, ki jih nato drug drugemu spodbijata.

Če sta sposobna dopustiti različnost, bosta namreč ponudila otrokom bolj optimalno okolje za razvoj, saj bo otrok že med odraščanjem vzpostavil dva zelo različna odnosa z vsakim izmed staršev in s tem pridobil dvakrat več neprecenljivih izkušenj za svoje odraslo življenje.

7. Usklajena, a odprta za dialog

Otroci za zdrav razvoj potrebujejo stabilnost: usklajenost staršev v jasnih mejah, pravilih in rutini, saj jim to prinaša občutek varnosti, a tudi fleksibilnost: občutek, da je v družini možen dialog, da ima vsak član pravico do svojega razmišljanja in navad ter predvsem, da je ta drugačnost sprejemljiva.

In če lahko s partnerjem oboje ponudite svojemu otroku med odraščanjem, se boste ne samo izognili otrokovemu 'iskanju vaših meja', kar navadno pripelje do problematičnega vedenja, ampak mu boste dali tudi svobodo, da si bo v svojem življenju upal zares biti to, kar je. Zato ne bo imel potrebe po tem, da bi se omejeval in prilagajal za ceno vklapljanja v družbo.

8. Preverjajta vzdušje v družini

Vsi starši bi morali imeti v mislih, da si noben otrok ne želi odraščati v družini, kjer ni čutiti ljubezni med partnerjema, kjer vlada napetost in nenehni konflikti, kjer sta starša brez energije, brez svojih hobijev in želja, kjer ni dialoga in komunikacije, kjer sta starša med seboj nepovezana in morda celo skupaj le zaradi otrok ...

Da se izognete takšnemu vzdušju, je pomembno, da partnerja, ko postaneta starša, v ospredje postavita skrb zase in za svoj partnerski odnos, saj bosta s tem ne samo vzpostavila prijetno družinsko vzdušje, v katerem bosta lahko dobra starša svojemu otroku, ampak bosta poskrbela tudi za lastno srečo, s katero bosta otroku dala dobro popotnico za njegovo življenje v obliki sporočila, kakšno naj bi bilo življenje. Lepo in srečno, seveda!