Na pomoč, otrok ne uboga!

AvtoricaTina Korošec

FotoAustin Pacheco, Unsplash

Thumbnail
10 min
  • DELI

Vsi starši poznajo trenutke, ko želijo v miru opraviti kakšno delo, a se želja, ponavadi zaradi otrokovega nesodelovanja, spremeni v spor, ki zlahka pokvari dan in celo načne družinske odnose.

Primer situacij, ki vodijo v konflikte

Naj gre za nakupe, ki se končajo z izpadom sredi trgovine, za kosilo v lokalu, ko otrok s tekanjem po prostoru ali tečnarjenjem vznemirja tako starše kot goste, za neuresničeno prošnjo, naj poskrbi za domača opravila, si umije zobe, se odpravi v posteljo ali se obleče za odhod v šolo.

Končni rezultat je v večini primerov konflikt. Starši v takšnih situacijah pogosto občutijo mešanico nemoči, jeze, razočaranja in zaradi ponavljajočih se dogodkov tudi izčrpanosti. Zato se na otrokovo vedenje najpogosteje burno odzovejo oz. se zapletejo v pregovarjanje, ki ponavadi vodi v prepir.

Izhod iz začaranega kroga? Razumevanje otrokovega vedenja

Iz začaranega kroga prošenj, razburjanja in prepirov ob nesodelovanju otroka lahko izplavate le, če razumete, da otrok tega ne počne zato, da bi jezil vas, ampak da bi pomagal sebi. Otrok namreč zgolj izraža, kako se počuti, oziroma se odziva na situacije, ki v tistem trenutku zanj niso dobre.

Če se otrok denimo dolgočasi, problem rešuje svoji starosti primerno, in sicer tako, da si poišče zaposlitev. Vrti se na stolu, postavlja vprašanja, teka naokoli ... in s tem preganja dolgčas.

Starši rešitev zagate pogosto zamenjajo za problematično vedenje in vztrajajo, naj se neha tako vesti, alternative pa mu ne ponudijo.

Ugotovite, kaj otrok potrebuje, in nato odreagirajte

Ko starši razumejo mehanizme otrokovega vedenje, lahko izstopijo iz začaranega kroga prepirov ter prevzamejo starševsko vlogo oziroma vlogo vzgojitelja.

Otroku pomagajo ubesediti stisko in ga naučijo konstruktivnega ravnanja z občutki, pa tudi tehnik samopomoči ter samopomiritve, s katerimi se malček nauči, kako se umiriti, motivirati, zamotiti, se uspavati ...

Naloga staršev je predvideti, kaj otrok s svojim vedenjem sporoča, in mu pomagati, da se nauči ubesediti svoje počutje ter razviti mehanizme ravnanja, ki mu bo pomagalo pri soočanju z različnimi situacijami.

Najpogostejša sporočila otrokovega vedenja

Na splošno lahko otrokova sporočila, ki se »skrivajo« za določenim vedenjem, razvrstimo v tri trditve:

  • »Dolgčas mi je in zato iščem način, kako naj se zamotim.«
  • »Kar zahtevate od mene, je zame preveč in prehitro, zato potrebujem vašo pomoč (predvsem pri motivaciji).«
  • »Ocenjujem, da s svojo prošnjo ali zahtevo ne mislite resno oziroma ne zaznam omejitev, zato s svojim vedenjem preverjam, kje so meje. Od vas zato čim prej potrebujem čim bolj jasno začrtane meje in pravila, saj jih potrebujem za občutek varnosti.« 

3 koraki do rešitve

Ko prepoznate otrokovo sporočilo, se reševanja problema nesodelovanja lotite na tri načine:

1. korak: preventiva

Vedno vnaprej razmišljajte o situacijah, ki bi bile za otroka lahko težavne. Razmislite tudi, kako bi mu lahko pomagali, in se nanje pripravite vnaprej.

Primer: pred spanjem otroka seznanite s potekom večerne rutine in preverite, ali vas je razumel. Nato malčka sproti opominjajte na načrt pred spanjem in poskrbite, da se ga drži.

S tem otroka nenehno motivirate in mu postavljate meje, s čimer mu pomagate krepiti občutek varnosti in graditi mehanizem samomotivacije.

2. korak: pogovor

Otroku pomagajte ubesediti občutke in poiskati način, kako naj ravna z njimi. Recite na primer: »Vidim, da postajaš nemiren. Predvidevam, da je to zato, ker se dolgočasiš. Ali to drži? Imaš morda kakšno idejo, kako bi se lahko zamotil?« Ali: »Če želiš, ti lahko pomagam, da se še malo zamotiš, mi pa bomo pohiteli z opravki, da se čim prej odpravimo domov.«

S tem otroku hkrati pomagate ubesediti občutke in razvijati mehanizme samozamotitve.

3. korak: skrb zase

V vseh situacijah je izjemno pomembno, da ste pri postavljanju meja odločni. Če vas otrokovo početje moti, mu jasno povejte, da slišite, da vam hoče nekaj povedati, vendar dodajte, da vam ni všeč, da pri tem na primer vpije. Prosite ga, naj prilagodi ton svojega glasu, nato pa se z njim pogovorite o njegovi težavi.

S tem otroka poučite, da imajo drugi svoje meje, in ga hkrati učite, kako naj na primeren način ubesedi svoje počutje.

Kako opraviti z dolgočasjem

Recimo, da se odpravljate na obisk h prijateljem, ki nimajo otrok, oziroma nekam, kjer bo otroku zelo verjetno kmalu postalo dolgčas. V svojo torbo poleg nujnih stvari spravite tudi paket za kratkočasenje – kakšno igračo, pobarvanko ali kaj podobnega, kar bo otroka zaposlilo tako zelo, da bo vsaj nekaj časa lahko v družbi sam s sabo.

Najboljši primer takšne »zaposlitve« so vsem dobro poznane otroške revije (na primer Cicido, Ciciban, za starejše tudi Moj planet, Pil ...). Prednost tovrstnih revij je, da ponujajo veliko najrazličnejših vsebin, s tem pa se povečuje tudi možnost, da se bo otrok zaposlil za dlje časa.

Otrok nam s svojim vedenjem vedno nekaj sporoča

Malo verjetno je, da bo otroka za daljši čas zaposlila ena sama aktivnost (na primer samo risanje, branje ali nalepke), prav pri revijah pa je možnosti za aktivnosti več, in to z minimalnim sodelovanjem staršev. Ko vidite, da je otroku popustila pozornost, z njim znova prelistajte revijo in ga usmerite k novi nalogi. Tako otroka zaposlite za daljše časovno obdobje.

Seveda bodo revije aktualne samo, dokler otrok ne bo predelal celotne vsebine. Na srečo te publikacijo vsak mesec ponujajo nove zgodbe in tako vsak mesec znova vsaj nekaj časa odlično opravljajo svojo nalogo.

S paketi za kratkočasenje, ki jih je smiselno menjati, da bi dosegli svoj namen, otroka učite, kako se zamotiti v situacijah, ki bi bile zanj dolgočasne, hkrati pa mu pokažete, da ga razumete in vam je pomembno, da se tudi on dobro počuti.

Najboljša motivacija je vključitev

Pri različnih obveznostih, kot so nakupovanje, hišna opravila ali kakšni drugi opravki, je najbolje, kar lahko naredite, to, da otroka vključite v aktivnost. Če se bo počutil vključenega, bo bolj pripravljen sodelovati, hkrati pa se bo učil odgovornosti.

Naj gre za kuhanje, pospravljanje, pomivanje posode, pranje perila ali odnašanje smeti – vključite lahko že zelo majhnega otroka. Seveda naj gre za delo, ki je primerno njegovi  starosti in sposobnostim. Opravlja naj ga ob vaši podpori.

Za to je potrebno nekaj predpriprave in motivacije. Otroka boste morali motivirati večkrat, tudi med samo aktivnostjo.

Če se npr. odpravljate v trgovino, lahko skupaj z otrokom pripravite seznam živil, ki jih je treba kupiti. Če je otrok še zelo majhen, se lahko igrate igrico, naj poišče živila po našem naročilu. Malo večji otrok naj pred odhodom v trgovino živila nariše ali pa jih v obliki nalepk nalepi na svoj »seznam« in jih nato v trgovini poišče. Starejši lahko napišejo seznam skupaj z nami ali celo sami, kar pomeni tudi načrtovanje glede na stanje v hladilniku in načrt prehrane za teden, ki prihaja, kar je dodaten plus.

V trgovini nato pooblastite otroka za nabiranje izdelkov, s čemer si zagotovite njegovo sodelovanje. Če opazite, da mu med nakupom popušča motivacija, ga motivirajte z dodatnimi nalogami (naj v čim krajšem času najde in prinese izdelek s seznama).

Včasih je treba tudi kaj zahtevati

Kdaj pa kdaj otrok ne bo pripravljen sodelovati – morda bo imel slab dan ali pa bo preizkušal vaše meje. V tovrstnih situacijah je zelo pomembno, da mu jasno sporočite svoje občutke in da mu postavite meje.

Na dolgi rok boste vzpostavili lep in zaupen odnos, v katerem bo otrok dobil občutek, da je cenjen in sprejet z vsemi svojimi občutki, vi pa boste dobili tudi svoj mir, saj boste otroku lahko včasih preprosto povedali, da potrebujete nekaj časa zase. Otrok bo našel način, da se bo sam zamotil, saj bo zaradi vašega predhodnega truda in zgleda imel za to vsa potrebna orodja.

Ne posegajte po lahkih rešitvah

Dejstvo je, da boste morali, če boste želeli razumeti otroka, prilagoditi skupne opravke njegovim zmožnostim, ga vanje vključiti in si za to vzeti več časa. Vse to terja tudi več energije, ki je žal nimate vedno na zalogi, zato včasih to tudi ne bo mogoče.

Če boste na dolgi rok izbrali lažjo pot, ki bo zamotila otroka, da se boste lahko vi posvetili obveznostim, boste na dolgi rok otroku zgolj podaljšali pot.

Bližnjica pomeni, da:

  • namesto otroka stvari postorite vi,
  • otroka ne vzamete s seboj po opravkih, pač pa mu najdete varstvo,
  • posegate po »digitalnih varuškah« (pametnih telefonih, tablicah, televiziji).

Otrok bo namreč prikrajšan za marsikatero priložnost, da bi pridobil dragocene izkušnje, ki bi bile odličen temelj za odraslo življenje.

Če boste upoštevali zgornje nasvete, boste bolj razumeli otroka in njegove potrebe. S tem mu boste podarili najlepše darilo, ki ga starši lahko dajo, otrok pa bo do vas razvil večjo stopnjo zaupanja in spoštovanja. In kaj je lepšega kot vedeti, da vam otrok zaupa in vas spoštuje?

Thumbnail

Revije za vse starosti

Naročite › revije Mladinske knjige