Se greva šah ali domine?

AvtoricaDarja Divjak Jurca

FotoShutterstock

Thumbnail
3 min
  • DELI

Tokrat ne bomo razpredali, zakaj je otroke pametno čim večkrat zvabiti stran od televizije, računalnikov, tablic, telefonov stran od vseh zaslonov, pravzaprav. Recimo, da to že vemo. Raje bomo pomislili, kako lahko to storimo s starimi dobrimi družabnimi igrami, kot so šah, človek, ne jezi, domine, štiri v vrsto, krožci in križci, karte predvsem pa, zakaj se nam to splača storiti.

Koncept pravil in izkušnja poraza

Nekaj razlogov, zakaj so dru­žabne igre dobre, se ponuja kar samo od sebe. Otroci jih imajo radi, hkrati pa so odlična prilož­nost za druženje. Ko se igramo, je očiju prepovedano brskati po telefonu, mami pa mora izklopi­ti likalnik – ali obratno, seveda.

Po izkušnjah bo večina otrok ob obljubi napete tekme z nasprot­nikom iz mesa in krvi z veseljem odložila »tehnološko« igračko in se v igri štiri v vrsto raje kot z računalnikom pomerila z mamico, očkom, bratcem ali se­strico.

Družabne igre so za otroke pomembne tudi zato, ker ob njih spoznavajo koncept pravil, ki veljajo za vse soigralce – lah­ko jih spremenimo in prilagodimo po svoje, ampak strinjati se moramo vsi. Včasih je treba biti pri igri presneto potr­pežljiv ter sprejeti, da je marsikaj odvisno zgolj in samo od sreče in da se na kocki ne bo prikazala šestica samo zato, ker jo besno za­lučaš v kot.

Zelo pomembna pri dru­žabnih igrah je tudi izkuš­nja poraza. Nihče prav rad ne izgublja, je pa to se­stavni del življenja. Po­membno je, da starši ot­roka ne poskušamo obvarovati pred izkušnjo poraza, tako da se mu vedno pustimo premagati. Če otrok ob porazu doživi manjši »razpad sistema«, pomislimo, kakšnih sporočil o zmagah in porazih je deležen doma.

Če ob športnem neu­spehu na glas zmerjamo športnika z revo in nesposobne­žem, otroku seveda posredujemo napačno sporočilo. Enako, če po šolskem krosu vrtamo vanj: »Si bil prvi? Drugi? Vsaj tretji?« Ne le pri družabnih igrah, tudi sicer mora otrok razu­meti, da je še vedno ljubljen in cenjen, četudi ni zmagovalec.

Vaja dela mojstra

Družabne igre, še posebej tiste, kjer ni čisto vse odvisno od sreče, otroke učijo odkrivati vzorce, taktično načrtova­ti, logično razmišljati in se učiti iz preteklih izkušenj. Raz­vijajo in krepijo pozornost in koncentracijo. Pri igri je tre­ba biti zbran, se držati pravil, razmišljati in reševati probleme – takšnih situacij pa je polno tako v šoli kot si­cer v življenju.

Pomembno je tudi, da otroka opozorimo na to, da vaja dela mojstra in da je sposobnost uspešnega reševanja problemov kot mišica, ki jo s treningom krepi­mo. Zavedanje, da lahko na svoj dosežek vplivaš sam in ga z vajo izboljšaš, pa je ena pomembnejših življenjskih lekcij.

Nekatere družabne igre imajo tudi povsem konkreten vpliv na izboljšanje matematičnih sposobnosti. V neki raziskavi so šolarjem z učnimi težavami dodelili pet do­datnih ur pouka na teden. Prva skupina se je pet ur učila matematiko, druga pa štiri ure matematike in uro šaha. Testirali so jih na začetku in koncu šolskega leta. Šolar­jem, ki so igrali šah, so se opazneje izboljšale osnovne matematične spretnosti, kot sta štetje in računanje.

Stare igre v novi podobi

Seveda pa niso vsi otroci enako navdušeni nad družabni­mi igrami, nekateri pač potrebujejo malce spodbude. Morda lahko pobrskate po podstrešju in poiščete domine ali šah iz svojega otroštva.

Na voljo pa so tudi številne pri­vlačnejše in sodobnejše različice starih dobrih družabnih iger, pri katerih pa je »bistvo« seveda nespremenjeno.