Alenka Artnik, potapljačica na vdih

AvtoricaMarjan Žiberna

FotoGregor Dinghauser in Samo Jeranko

Thumbnail
10 min
  • DELI

Prosto potapljanje je odkrila pred petimi leti. Danes jo, dvakratno svetovno prvakinjo in svetovno rekorderko, prepoznavajo ljudje na ulici. Od prvih potopov je minilo res malo časa, a njeni športni uspehi so zgrajeni na temeljih desetletij. Tudi na tistih letih, ko je bilo njeno življenje vse prej kot športno. Zato so njeni dosežki še toliko bolj navdihujoči.

»Med mojim prvim športom, kajakaštvom, in potapljanjem je minilo dolgo obdobje,« pojasnjuje Alenka Artnik, ki je mladost preživela v Kopru. »Nadarjenost sem pokazala že zgodaj, v športu sem bila boljša od večine fantov. Zato so me pri desetih letih povabili, naj začnem trenirati kajak na mirnih vodah,« opisuje svojo s športom prežeto najstništvo.

»S Špelo Ponomarenko Janič sva bili dvojec. Bili sva kar uspešni, kot slovenski reprezentantki sva nastopili na mladinskem evropskem in svetovnem prvenstvu,« se spominja tega obdobja. Ponomarenko Janičeva je nadaljevala z veslanjem in nanizala dolgo vrsto uspehov, nazadnje je bila lani na svetovnem prvenstvu tretja, Alenkino življenje pa se je obrnilo v čisto drugo smer. »Pri dvajsetih letih sem pustila šolo, se iz Kopra preselila Ljubljano in se zaposlila v trgovini, ki prodaja opremo za deskanje na snegu, kjer sem bila dolgo poslovodja. Naslednjih deset let sem se bolj kot ne iskala.«

Težko otroštvo

Osebnostne krize, včasih zelo hude, ji niso bile prihranjene. Glede na okoliščine, v katerih je odraščala, to ne more biti presenečenje. »Starši mi niso znali pomagati, niso me znali voditi, ko je bil čas za to, prepuščena sem bila bolj ali manj sama sebi,« pravi. Razlogov za to je bilo več. »Ne bi mogla reči, da izhajam iz družine, v kateri bi trpeli pomanjkanje ljubezni. Predvsem mama je bila do nas otrok zelo pozorna in ljubeča. Žal pa je bil oče, ki je bil v osnovi zelo dober človek, odvisen od alkohola.«

Na vprašanje, ali je alkohol morda botroval družinskemu nasilju, odkimava: »Ne, tata ni bil te vrste alkoholik. Imel pa je navado, da je bil en teden pijan in ga sploh ni bilo, en teden pa trezen. Ko je bil doma, je bil po navadi prisoten le fizično, dejansko pa ni bil z nami. Lahko si predstavljate, kako se to odtisne v otroka. Otrok potrebuje stalnost, predvidljivost, potrebuje zavest, da lahko vedno računa na svoje starše. Pri njem to ni bilo mogoče. Taka izkušnja, tak vzorec ne more iti kar mimo tebe.«

Alenka Artnik, potapljačica

Žal to ni bila edina odvisnost v družini. Zasvojenec z mamili je postal tudi njen brat. Bil je eden prvih ali celo prvi Slovenec, ki se je pridružil Don Pierinovi terapevtski skupnosti. V program odvajanja je bil vključen v Italiji, nekaj časa pa je preživel na Tajskem. Odvisnosti se je ozdravil, a ozdravitev je bila le začasna ‒ po vrnitvi v domače okolje je, tako kot se pogosto dogaja, znova posegel po mamilih in zaradi njih kasneje umrl. Alenka pravi, da zaradi časa in pozornosti, ki so jo starši namenjali bratu, ni bila posebej prikrajšana za njihovo pozornost. »Brat je bil deset let starejši, jaz pa sem bila v družini 'ta mala'.«

Postopno predelovanje travm

Je pa vse to vplivalo na njeno poznejše iskanje lastne identitete. »Za predelovanje takih stvari človek potrebuje čas,« pravi. »Jaz sem nekatere predelala med svojim dvajsetim in tridesetim letom. Tistih deset let sem se zelo iskala. Takrat nisem vedela stvari, ki jih vem zdaj. Ker nisem poznala drugačnega načina, sem to počela precej nekonstruktivno. To je bilo bolj kot ne obdobje životarjenja, obdobje, ko sem se trudila nekako preživeti. Čas nenehnih zabav, čas brez športa, ki je, kot zdaj dobro vem, izjemno konstruktiven način soočanja s stresom, s travmami … Veliko travm je bilo v tem času še v moji podzavesti. Ko so začele prodirati v zavest, sem jih lahko postopoma predelala. Nekatere stvari pa še vedno po malem predelujem.«

»Vsi smo naveličani lepih paketkov, zavitih v celofan, ljudje potrebujemo resnične stvari.«

Žal je bila bratova smrt le ena od treh hudih izgub, ki jih je utrpela v življenju. Kasneje je za rakom zbolela mama in po dolgem boju z boleznijo leta 2009 umrla. Štiri leta pozneje je zaradi raka v kratkem času umrl tudi oče, ki se je 12 let pred smrtjo ozdravil odvisnosti. »Zdelo se je, kot da se je sam pri sebi odločil, da gre,« pravi Alenka. S šest let starejšo sestro Tjaši sta ostali sami. Na vprašanje, ali ji je težko govoriti o vseh teh travmatičnih izkušnjah, odgovarja: »Vsi smo naveličani lepih paketkov, zavitih v celofan, ljudje potrebujemo resnične stvari. Prepričana sem, da je prav in koristno, da s Tjaši poveva najino zgodbo. Mislim, da lahko deluje navdihujoče, osvobajajoče in zato marsikomu pomaga.«

Potapljanje, nov svet

Pri tridesetih letih se je njeno življenje zasukalo v povsem novo smer. »Prijatelj, ki se je hotel zaradi podvodnega ribolova bolje seznaniti s potapljanjem, me je povabil na trening. Z njim sem šla v bazen na Kodeljevo v Ljubljani in potapljanje me je popolnoma fasciniralo. Takrat sem se tudi seznanila z Juretom Daićem, vrhunskim potapljačem iz Maribora, ki ima danes svojo potapljaško šolo na Krku. Jure je bil kasneje moj inštruktor,« se spominja svojih potapljaških začetkov.

V vodi se je počutila kot riba in začela kljub letom, ko je bila povsem zunaj športa, že kmalu uspešno tekmovati v bazenskih disciplinah. »To je bilo najlažje, saj sem imela v Ljubljani bazen tik pred nosom,« pravi. Med bazenske discipline spada tako imenovana statična apnea, pri kateri skuša tekmovalec preživeti pod vodo z enim samim vdihom čim dlje časa, ter dve dinamični disciplini ‒ plavanje pod vodo s plavutmi ali brez njih, pri čemer šteje z enim samim vdihom preplavana razdalja. V slednjih dveh disciplinah je napredovala izjemno hitro. Že naslednje leto je postavila prva dva državna rekorda, ki ju je kasneje še nekajkrat izboljšala, ter dosegala kar visoke uvrstitve na mednarodnih tekmovanjih. Za boljšo predstavo povejmo, da znaša njen osebni in s tem tudi slovenski rekord s plavutmi kar 181 metrov.

Alenka Artnik

V tem času se je seznanila tudi z globinskimi potopi, ki so bili del potapljaškega tečaja pri Juretu Daiću. »Čez vikend smo šli na morje in se učili osnov pravilnega potapljanja. S prijatelji smo nekajkrat šli tudi sami na hrvaško obalo in se malo potapljali,« pojasnjuje sogovornica. »Že samo s tem sem prišla do globine 50 metrov, pa čeprav pred tem nisem imela z globinskim potapljanjem tako rekoč nobenih izkušenj.« Omenjeno globino je dosegla med tečajem, ki se ga je udeležila leta 2015 na Visu.

Srečanje s karizmatično Rusinjo

»Pred tem sem se pripravljala na svetovno prvenstvo v bazenskih disciplinah in plačala ceno za pretiravanje ‒ pretrenirala sem. Naenkrat nisem bila več sposobna niti približno takih rezultatov kot prej, po vsakem treningu sem bila nenavadno dolgo utrujena, imela sem povišan srčni utrip, pogosto sem bila skoraj čisto brez energije.« Vendar pravi, da je bila to dragocena izkušnja.

»S tem se srečujejo vsi športniki, ki gredo prek roba svojih sposobnosti. To je bilo pred dobrima dvema letoma, ko sem bila v glavi čisto drugačna, kot sem zdaj. V tem času sem se zelo spremenila, takrat sem se zelo gnala za rezultati. Vedela sem, da grem v tej želji lahko predaleč, a sem informacijo, ki sem jo imela v glavi, preprosto preslišala.«

Pravi, da se je iz te očitno neobhodne izkušnje ogromno naučila. »Zdaj zelo skrbno poslušam svoje telo in občutke, zato začutim, kdaj sem preutrujena in potrebujem počitek. Že pred treningom vem, kakšnemu naporu se lahko izpostavim.«

»Zdaj zelo skrbno poslušam svoje telo in občutke, zato začutim, kdaj sem preutrujena in potrebujem počitek.«

Prav zaradi spodletelih tekmovalnih načrtov se je tedaj odpravila na dopust v Komižo na Visu. Imela je čas, saj je doma niso čakale služba ali kakšne druge neodložljive obveznosti, in denar, zato je dopust v Dalmaciji lahko podaljšala. Udeležila se je potapljaške delavnice, ki jo je vodila legendarna ruska potapljačica Molčanova.

Teden, ki ga je preživela v njeni družbi, je bil nekaj posebnega. »Potapljali smo se in predvsem veliko družili. Natalijo Molčanovo sem imela priložnost nekoliko bolj osebno spoznati. Bila je najboljša prosta potapljačica na svetu, zelo profesionalna kot inštruktorica, a tudi zelo odprta in dostopna, daleč od kakšne vzvišenosti ali sebičnosti. Kljub letom je bila še vedno vrhunska, a v glavi je imela stvari 'pospravljene' in se ni gnala za dosežki. V tem športu je imela posebno močno vlogo – imela je 53 let, bila je kot mama in tako so jo Rusi tudi klicali. Njen pristop k potapljanju mi je bil zelo všeč.«

Čas, ki ga je Alenka preživela v njeni družbi, je nanjo zelo vplival. Žal tudi zato, ker se je le nekaj dni kasneje življenje karizmatične Rusinje tragično končalo ‒ nedaleč od Ibize je med ne prav globokim potopom izginila. »Udeleženci delavnice na Visu smo bili med zadnjimi, ki smo imeli priložnost preživljati čas z njo. Takrat si nisem mogla niti predstavljati, da se mi bodo po tem stvari tako odprle v športnem in v duhovnem smislu,« razmišlja Alenka. »Ko gledam nazaj, se mi, zdi da ni bilo naključje, da sem jo imela priložnost spoznati.«

Z garanjem izbrušeni talent

Pod vodstvom Molčanove se je prepričala, da ima izjemno sposobnost izenačevanja pritiska pri potapljanju, kar je ena od ključnih sposobnosti vrhunskih potapljačev. »Nekateri skušajo to leta in leta usvojiti, pa jim ne uspeva. Pri meni je to, poleg športne konstitucije, naravna danost.« Vendar je od prirojenega talenta do vrhunskih dosežkov velika, za mnoge nepremostljiva vrzel. Zapolniti jo je treba z disciplino in osredotočenostjo, z garaškim treningom.

Alenka Artnik

»Disciplino in visok prag sposobnosti za prenašanje neugodja imam še iz časov ukvarjanja s kajakom. Ko se za nekaj odločim, znam vztrajati,« pravi z nasmeškom. O kakšnem neugodju govori, morda najbolje povedo metode treniranja prostega potapljanja. Globinski potopi so seveda pomembni, a tudi za vrhunskega potapljača so »le« 30 metrov globoki potopi lahko zelo globoki ‒ če pred njim ne zajame zraka, ampak ga namesto tega povsem iztisne iz pljuč. Temu podoben je tudi trening na suhem. Potapljači različne naporne vaje, ki jih izvajajo na fitnes napravah ali s premagovanjem lastne teže, čemur Alenka daje prednost, saj ne mara zaprtih prostorov, izvajajo z zadržanim dihom. »Sposobnost prenašati pomanjkanje kisika in zaradi mlečne kisline pekoče mišice je za globoko potope izjemno pomembna,« razloži.

Sama sebi trenerka

Večino lanskega leta je preživela v tujini. »Vso pripravljalno sezono sem bila na Filipinih, nato sem en mesec preživela na Roatanu, kjer je bilo svetovno prvenstvo, nato še en mesec v Turčiji.« Za trening na Filipinih se je odločila zaradi dobrih pogojev za trening, sprejemljivih cen, lepega okolja in miru, ki ji ga ponuja odmik od domačega okolja.

»Potrebuješ pa tudi partnerja, saj te mora pri globokih potopih zaradi varnosti nekdo spremljati. Zdaj, ko sem v potapljaški druščini, ki je med sabo večinoma razpoložena zelo prijateljsko, z dobrimi dosežki dobila svoje mesto, se mi ni težko s kom dogovoriti.«

Pri čemer velja povedati, da Alenka – drugače kot mnogi potapljači – nima trenerja. »Veliko se izobražujem, se učim in poskušam to čim bolj prilagoditi sama sebi,« pravi. »Veliko stvari delam intuitivno. Ena od njih je, da se med potopom znam povsem prepustiti vodi. V bistvu me to ne preseneča, ker me je življenje nekako prisililo, da sem spustila nadzor in se prepustila, to pa je za globinske potope izjemno pomembno. Voda je očitno moj element.«

»Voda je očitno moj element.«

Dela pa tudi različne dihalne vaje in vaje za osredotočenost. »Med sezono napravim toliko globokih potopov, da kakšna posebna priprava niti ni potrebna,« odgovarja na vprašanje, kako se pripravi na tekmovalni potop. »Včasih, če se počutim malo bolj pod stresom, grem v mislih skozi potop. Razdeljenega imam na posamezne korake.«

Kaj pa varnost? O smrtih med potapljači je kar pogosto slišati. »Drži, ampak to so smrti rekreativnih potapljačev, ki gredo poleti na morje in jim manjka izkušenj. Pogoste so tudi nesreče pri podvodnem ribolovu, ko se ljudje potapljajo sami in jih med zasledovanjem preveč prevzame.«

V dobrem odnosu sama se seboj

Sicer pa na tekmovanju potapljač napove, do kakšne globine so bo potopil. Globlje ni možno iti, saj je vrv spuščena do omenjene globine; to pripomore k njihovi varnosti. »Pri napovedovanju globine sem precej konservativna, vedno najavim globine, za katere zanesljivo vem, da sem jih sposobna doseči,« pravi Alenka. »Pri tem je treba upoštevati, da morda tisti dan nisi v najboljši psihični ali fizični formi, upoštevati moraš vreme in druge zunanje dejavnike. Nikoli se še nisem predčasno obrnila. To je dokaz, da sem mentalno močna, da imam močno samokontrolo in dober odnos s svojim egom.«

Alenka Artnik Foto: Samo Jeranko

V začetku februarja je Alenka Artnik, ki je do nedavna, ko je dobila sponzorja, svoje vrhunske športne dosežke financirala skoraj izključno sama, znova odpotovala na Filipine. Pravi, da za nemoten trening potrebuje predvsem mir. Ciljev ji ne manjka. Eden od njih so tudi olimpijske igre ‒ na sporedu iger, ki bodo leta 2024 v Parizu, bo globinsko potapljanje. »Pred nedavnim sem pomislila, kako krasno bi bilo, če bi tam nastopili obe s Špelo (Ponomarenko Janič, op. p.) ‒ ona v kajaku, jaz v potapljanju!«

Pri tem je skrb, da bi jo ovirala leta (imela jih bo 43), odveč. Med številnimi svetovnimi rekordi Natalije Molčanove dva še vedno veljata ‒ oba je dosegla po 50. letu. »Mislim, da bi si danes, če bi se lahko srečali, imeli marsikaj povedati,« pravi Alenka ob omembi Molčanove. Zato pa z velikim veseljem o svojem življenju pripoveduje sestri Tjaši, prav tako svetovljanki, s katero se v živo sicer ne srečata prav pogosto, a sta kljub temu zelo tesno povezani.

Alenka Artnik, ki danes, kot pravijo, živi svoje sanje, ničesar, kar se ji zgodilo v življenju, pa če je bilo še tako težko in boleče, ne obžaluje. »Zdi se, da se je moralo zgoditi, kar se je zgodilo. Lahko samo rečem: vesolje, hvala.«

Thumbnail

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest

Naročite se ›